torek, 4. junij 2024

Luka Krajnc in Luka Lindič: Vrhunski alpinizem, življenjsko-alpinistična rast in 20 let pravega prijateljstva #podcast

Z nami v steni tokrat predana, vztrajna in vsestranska vrhunska alpinista Luka Krajnc in Luka Lindič. O njunih plezalnih začetkih leta 2004, o njuni alpinistični evoluciji, o številnih odpravah in smereh. O bogati 20-letni alpinistični poti, polni življenjskih in alpinističnih preizkušenj.

Luka Krajnc in Luka Lindič sta konec poletja 2023 preplezala novo smer Lepotica in zver v severni steni Rjavine. Za končni prosti vzpon težavnosti zgornje desete stopnje je smer zahtevala 3 leta in 18 obiskov stene.

Februarja 2024 sta v štirih dneh preplezala novo smer v južni steni Aguje Poincenot in tako uspešno zaključila alpinistični projekt, ki je zahteval tri obiske argentinske Patagonije. Smer sta pojmljivo poimenovala Pot, s čimer sta kronala njuno prijateljstvo, alpinistično navezo ter številne življenjske zgodbe in plezalne avanture, ki so se zvrstile v 20 letih njunega poznanstva.

Teme, ki smo jih obdelali:

Projekt Osp - SMS projektosp5 na 1919
20 let pravega prijateljstva
Kako sta se spoznala v alpinistični šoli AO Celje Matica leta 2004?
Prva alpinistična vzpona obeh Lukov.
Kako se spomnita alpinističnih začetkov?
Kdaj ju je resneje potegnilo v alpinizem?
Spomini na začetna alpinistična tečaja na Kamniškem sedlu in Komni.
Spomini na prve odprave.
Prva njuna skupna odprava v Tibet leta 2013.
Klasična alpinistična vsestranskost ali bolj usmerjen alpinizem?
Seznama alpinističnih vzponov obeh Lukov sta izjemno bogata.
Pomen in vpliv alpinističnih mentorjev.
Skupne odprave v Patagonijo od leta 2015 in ideja za linijo v Aguja Poincenot.
Izkušnja patagonskih gora danes in neplezalni pomen odpravarstva.
Alpinizem in plezanje je bil pred leti glavni fokus življenja.
Smer Lepotica in zver v S steni Rjavine.
Kaj je pomembnejše, splezana smer in ocena ali proces?
Komercialni alpinizem? Instant alpinizem?
Kaj jima prinaša in pomeni alpinizem?
Življenje je potrebno živeti!
Kaj je pomembno, da naveza dveh lahko funkcionira tako dolgo?
A alpinizem danes še lahko kaj da družbi?
V očeh laikov alpinisti počnemo nepredstavljivo težke stvari v gorah.
Dve vrsti strahu in obvladovanje strahu.
Kako pomembna za »višji« alpinizem je zadostna kilometrina v lažjem terenu.
A je alpinizem danes (še) zanimiv za mladino?
Kako je potekalo življenje v zadnjih 20-ih letih tudi poleg alpinizma?
Aktualni ne-alpinistični dolinski projekti?

IZSEKI

»Zaradi resnosti te igre se posledično bolje zavedaš življenja. Šele ko vidiš, koliko je to minljivo, ga lahko začneš bolje ceniti. En vidik, ko pravijo, da mi tam iščemo nekaj in izzivamo smrt. Jaz bi morda rekel ravno nasprotno, da v bistvu ravno s tem, ko vemo, da je lahko hitro konec, še bolje cenimo življenje. Življenje gre lahko res hitro mimo. Življenje je v bistvu res kratko. Če se mi sedaj tule pogovarjamo, je velika verjetnost, da nas čez 30, 40... let ne bo več tu. To je dejstvo! To je edino dejstvo s katerim se rodimo, da bomo enkrat umrli. Vse ostalo v življenju je pa odvisno kako bomo odigrali s kartami, ki jih imamo.«

»Kaj pa boš iz tega naredil je na tebi. To pa so neke variabilne zadeve, ki jih lahko spreminjamo. To, da bo enkrat konec, je jasno! Kako pa bomo do takrat živeli, pa se da spreminjati. V bistvu je potrebno dodajati življenje letom, ne pa let življenju. Fajn je, da res živiš, ne pa da si samo živ!«

»Predvsem je pa bil to low budget life! Ko ni bilo denarja nič, ampak je bilo pa toliko veselja ... Vse kar si potreboval je bilo hrana in plezanje! Soplezalko ali soplezalca ... Ja, life je bil tako simple in tako bogat v tem energetskem smislu. Včasih se mi kar malce kolca po tistih časih, ko nisi potreboval nič kaj in si bil povsem izpolnjen. Si lahko kar žarel!«

»Sej v končni fazi, kaj je velikokrat želja? Nekaj kar se ti zdi, da je tebi nedosegljivo, da to potem narediš dosegljivo! To je zagotovo en dejavnik zakaj sem več plezal v skali v zadnjem obdobju.«

»Oba sva sedaj že toliko preplezala, toliko nekih smeri, ki so nama dokaj hitro dosegljive, če sedaj govorim o neki francoski spodnji osmi stopnji. Oba lahko, če se spraviva, sva kar nekaj teh smeri preplezala in sedaj, če jih še deset takih podobnih preplezava, ni to kaj dosti drugače, kot je že bilo. Neko tako novo smer narediti, v slovenskih gorah, je bilo pa vseeno po moje neka taka ekstra motivacija in nama res ni bil problem toliko energije vložiti v to.«

»Potem vidiš, da ti je všeč ta proces. Da ti je v bistvu všeč celotna priprava jedi, ne samo takrat, ko jo poješ in da to daje celi zgodbi tisti smisel. Predvsem pa tako dobi ta zgodba neko vsebino, neko meso. Ocena smeri je na koncu zgolj platnica, nič ne pove, kaj v knjigi piše!«