Kolumna

Marija in Nastja v uniformi letošnjega tabora, foto arhiv KA PZS

četrtek, 12. september 2013

Drugi ženski alpinistični tabor 2013 združil skoraj 4 generacije

Komisija za alpinizem PZS je organizirala ženski plezalni alpinistični tabor, ki je potekal od 5. do 8. septembra 2013 v Nacionalnem Parku Gesäuse pod vodstvom Monike Kambič in Nastje Davidove.

Tabora se je udeležilo 7 članic: Mira Zorič (AK Slovenska Bistrica), Maria Jeraj (AO PD Ljubljana-Matica), Maja Duh (AO PD Tržič), Miranda Ortar (Soški AO), Maja Lobnik (AO PD TAM), Lada Lukinić in Gordana Blažević (obe iz Zagreba).

Tabor sta vodili Monika Kambič (AO PD Kamnik) in Nastja Davidova (AO PD Ljubljana-Matica).
Tabor je potekal od 5. do 8. septembra 2013 v Nacionalnem Parku Gesäuse, z izhodiščem kamp Forstgarten.KA_PZS_2zenski_alpinisticni_tabor2013_Marija_v_Festkogelvorbau

Kronološki potek:
5. 9. Prevoz iz Slovenije do Nacionalnega Parka Gesäuse, ter nastanitev v kamp, sestavimo naveze in izberemo plezalne smeri.
6. 9. Tri naveze plezajo v južni steni Kleine Ödstein, ena naveza v južni steni Festkogla. Zvečer se nam pridruži še Maja Lobnik. Prenočimo v kampu.
7. 9. Po priporočilu Mire Žorič se dve navezi  odpravita v severno steno Rosskuppe, ostali odidejo v SZ steno Kalblinga.
8. 9. Obisk plezališča v bližini in povratek domov.

Preplezane smeri na taboru:
Petek, 6. september 2013
Kambič-Zorič, Duh-Ortar : Kleine Ödstein, Südostschulter (5, 500 m)
Lukinić-Blažević: Kleine Ödstein, Gummikiler (4+, 450 m)
Davidova-Jeraj: Festkogel, Schneewind (7+, 125 m) + Superlux (6+, 300 m)

Sobota, 7. september 2013
Kambič-Ortar: Rosskuppe, Rosskuppekante (6+, 480 m)
Davidova-Jeraj: Rosskuppe, 60 plus (6c, 510 m, Nastja Flash, Jeraj težek raztežaj A0)
Zorič-Lobnik: Kalbling, Waidhofnerweg (5+, 200 m)
Lukinić-Blažević: Kalbling, Schluchtkante (5+, 40 m) + Schritte zum Gipfel (5+, 130 m)

Nedelja, 8. september 2013
Vsi odidemo v bližnje plezališče.
KA_PZS_2zenski_alpinisticni_tabor2013_skupinska_foto_arhiv_KA_PZS

Namen tabora
je bil spodbuditi in prenesti izkušnje, ter znanje na mlajšo generacijo slovenskih alpinistk (pripravnic), medsebojno spoznavanje ter novo plezalno-alpinistično doživetje. Za mentorstvo mladim alpinistkam in pripravnicam smo poskrbele izkušene slovenske alpinistke. Letos se nam je poleg Mire Zorič, ki je bila leta 1986 članica I. jugoslovanske ženske himalajske odprave pridružila še Miranda Ortar, ki spada med začetnice športnega in tekmovalnega plezanja pri nas. Leta 1991 je med drugim osvojila prvo mesto za Jugoslovanski pokal v športnem plezanju. Ko smo drugi dan sestopale, sem jo malo povprašala, kako je bilo takrat, ko še ni bilo plezalnih sten in pogojev. Ob pripovedovanju iz časa, ko so dekleta plezala smeri do stopnje 7c oz. 7c+ in o prvih tekmah, ki so se odvijala v naravnih plezališčih in trajala kar tri dni, nam je sestop hitro minil in tudi tabor je švignil kot utrinek. Upam, da bo teh utrinkov v bodoče čim več. Mislim, da so takšni tabori pravi način za prenašanje znanja in izkušenj starejših na mlajše rodove. Le tako se lahko veliko naučimo.

Nastja Davidova
-----------------------------------------------------------------------------------
Tudi letos sva skušali izbrati večini čim bolj nepoznano področje za organizacijo ženskega alpinističnega tabora.

Nacionalni Park Gesäuse je oddaljen samo dobrih 250 km iz Ljubljane. Področje je plezalno izredno atraktivno saj nudi tako severne kot južne stene v pretežno zelo kvalitetni skali. Stene so visoke od 500 do 600 m (najdejo se tudi krajše). Smeri so dobro opisane v skoraj 500 strani obsežnem plezalnem vodniku.
Smeri se gibljejo od IV. do IX. težavnostne stopnje, južne stene so nekoliko lažje. Edino dostopi so malo daljši, od 2 do 2,5 h, ampak nekatere stene so lažje dostopne, če prespiš v kakšni koči. Sestopi so v glavnem izplezavanje od I do II. Ampak, saj smo alpinistke!

Letos je zaradi slabega vremena prišlo do spremembe termina in je zato bila udeležba nekoliko manjša kot lansko leto. Ampak združile smo se predstavnice skoraj štirih generacij. Pridružili sta se nam še Hrvatici. Tudi v bodoče smo sklenile medsebojno sodelovanje.

Veselimo se ponovnega srečanja prihodnje leto!

In še enkrat hvala Komisiji za Alpinizem pri PZS za vso podporo.

Monika Kambič
Foto arhiv KA PZS
-----------------------------------------------------------------------------------
Letošnji tabor je bil odličen. Še preden smo prispele v dogovorjen kamp, smo se srečale na ostrem ovinku vijugaste avstrijske ceste. Tako smo se na enem kupu nabrala dekleta treh generacij, pisan šopek, da se reče.

Z Nastjo sva petkovo sončno vreme izkoristili v južnih stenah Festkogla. Po 2 urah dostopa med kravami v gozdu in na travnikih sva prispeli do pod stene, kjer naju je po hoji navkreber prijetno osvežil hlad iz cca. 80 cm široke in 3m globoke krajne zevi. Sledilo je plezanje čez prve, še kar opremljene cca. 200m stene (VII-). Na raznorazne žlebiče v dobri apnenčasti skali se mora človek malo navaditi, potem je pa užitek, da bi vriskal. Na vrhu sva se preobuli in po krajšem sprehodu čez skalnat svet zarinili v drugo skalno barikado. Lezli sva raznoliko smer Superlux (VI+ oz. po najini direktni varianti VII-) kjer sva po 300m izplezali na čudovito razgledno točko. Samo plezanje nama je vzelo toliko časa kot dostop in sestop (5 ur). Ni je boljše regeneracije kot domač burek, ki se je cel dan grel v taperverju.
Prvi dan med vikendom je pomenil tudi malo več ljudi. Na srečo je bila večina planincev, ki so se odpravili na Rosskupe po markirani peš poti (na delih morda I-II). Smer, ki sva jo plezali z Nastjo, se je v zgornjem delu prepletala s smerjo, ki sta si jo izbrali Monika in Miranda. Obema navezama je svetovala smeri izkušena himalajka Mira, ki v teh koncih preplezala že kar precej materiala. Tako sva se odločili, da poskusiva smer 60plus (VI+, A0) preplezati prosto. Smer je presenečala z lepo in pestro plezarijo, dobro skalo in lepo linijo, poleg tega pa je bilo veliko možnosti za uporabo frendov/frendic in jeb. V zgornjem delu sta se nama pridružili še Monika in Miranda in nismo se mogle upreti ideji, da bi se na skupnem vrhu fotografirale v naši novi bojni opremi - alpinističnih gatah.

Po dolgem sestopu smo se odločile, da bomo kljub fantastičnim hribom naslednji dan raje pazile na svoja kolena in šle frikat.

Stene so me vsekakor očarale (mislim, da vse nas) in definitivno se vrnem! Močno priporočam.

Maria Jeraj

Fotogalerija

Avtor: Foto arhiv KA PZS