POROČILO I Alpinistična odprava Cotopaxi (5897 m) & Chimborazo (6263 m) 2026

Ekvador

Poročilo:

Na odpravi Cotopaxi–Chimborazo smo bili med 13. in 22. marcem 2026 Peter Naglič, Bojan Krznar in Jurij Gorjanc, vsi člani GRS Koroške.

Poročilo: 

Odločitev, da letos obiščemo Ekvador, je nastajala postopoma. Zamisel za obisk te ekvatorske države je spodbudilo zdravniško strokovno srečanje v bližini marca 2026. Ob spletnem poizvedovanju, kaj vse si je mogoče v tej dvajsetmilijonski deželi ogledati, nismo mogli spregledati andskih vršacev. Odločitev, da turistični obisk preraste v odpravo v okviru društva GRS Koroške, potem ni bila več daleč. In idealno je sovpadala z letošnjo 80-letnico naše postaje.

Ekipo smo nazadnje sestavljali trije. Načelnik GRS Koroške Peter, ki je imel dolgoletno, a nikoli uresničeno željo, da spleza na Cotopaxi in Chimborazo. Moj brat Bojan, ki se je v preteklosti že suvereno preizkusil na pettisočakih, tudi s spustom s smučmi; šesttisočak bi mu pomenil velik izziv. In ne nazadnje še jaz, ki sem želel preveriti, ali za visoke hribe še nisem prestar.

Odločili smo se za agencijo (Andes Eco Adventures) ter tehtali, ali bi najeli vodnike, ki bi nam pomagali predvsem pri orientaciji, saj večina vzponov poteka v trdi temi. Po kratkem preudarjanju smo bili soglasno »za«. A časovni okvir je bil tesen – oba vzpona in sestopa v zgolj šestih dneh, vključno s transferji in predvsem ob računanju na sodelovanje vremena. A ker smo iz spletnih poročil vedeli, da je to možno, je odločitev padla. Še posebej vabljivo pa je bilo dejstvo, da bomo porabili zgolj teden dni dopusta.

Ničesar nismo želeli prepustiti naključju, zato smo se že mesec dni pred odhodom, kljub dežurstvom v službah in vsem ostalim obveznostim, začeli privajati na višino s pomočjo višinskih šotorov, v zadnjem tednu pa tudi v višinski sobi Olimpijskega športnega centra v Planici. Ko smo dan pred odhodom kar dobro spali na višini, primerljivi z višino Mont Blanca, smo vedeli, da smo naredili vse, kar se je narediti dalo. Skupnih ali posamičnih treningov – v glavnem popoldanskih in večernih ter večinoma s turnimi smučmi po domačih dvatisočakih – se je v času priprav nabralo kar lepo število.

Polet iz Zagreba prek Amsterdama čez lužo neposredno v Quito, dvomilijonsko ekvadorsko prestolnico na nadmorski višini Triglava, je minil hitro. Pri agenciji smo si izposlovali ukinitev za naše pojme nepotrebnega prostega dneva po prihodu tja, vse z namenom, da se čim prej pomaknemo pod Cotopaxi. Tam smo se tako znašli dan kasneje ter okrog poldneva že pili čaj na idilični jasi hostla Tambo Paxi. Kljub aklimatiziranosti smo dobro zaznavali 3800 nadmorskih metrov, ko smo se pred večerjo sprehodili navkreber z malo hitrejšim korakom. A obenem smo uživali v izrednih panoramah skoraj šest tisoč metrov visokega vulkana, ki je orjaški tudi po obsegu. Na koži smo čutili res močno ekvatorsko sonce in z navdušenjem opazovali edinstveno floro in favno s kolibriji, ki so se spreletavali okrog nas.

Vulkan Cotopaxi, posnetek s severovzhoda. Na meji med soncem in senco (desno) poteka greben s smerjo vzpona.

Dva gorska vodnika sta prišla do nas naslednji dan po kosilu ter prinesla manjkajočo opremo, ki je nismo hoteli tovoriti s seboj iz Evrope (cepine). Vkrcali smo se v landcruiser, ki je videl že veliko kilometrov. V tridesetih minutah smo se dvignili na 4800 metrov, prepešačili še dodatnih 150 višincev ter se udobno namestili v koči Jose Rivas. Brez spalnih vreč bi nas zeblo, tako pa smo zadovoljivo predremali nekaj večernih ur (hvala Koroškemu alpinističnemu klubu, ki nam je posodil vrhunske himalajske spalke!). Ob polnoči smo odrinili. Četrtino poti smo le počasi napredovali po vulkanskem pesku in pepelu v smislu »en korak gor, pol koraka nazaj«. Hrepeneli smo po snežno-ledni podlagi in derezah. Več slojev obleke smo kmalu okrepili s troslojnim goreteksom in nedolgo zatem še z debelimi puhovkami. Tudi noge so bile oblečene v tri sloje. Sprva blag veter severozahodne smeri je obetal vremensko stabilen dan, a se je z višino krepil. Na uro nismo gledali pogosto, občasno le na višinomer, ki je le počasi dodajal metre. Poznala se je naraščajoča strmina, čutili smo redek zrak. Vodniki, očitno zelo zadovoljni z našim performansom, so kmalu zavili z ustaljene poti in ubrali smo orientacijsko zahtevno bližnjico po dolgi poledeneli prečki v desno. Strmina tukaj ni dopuščala zdrsa, koncentracija je bila na višku, vsak korak je bil usklajen z obveznim vbodom cepina. Pljuča so na polno vsrkavala mrzel in vedno redkejši andski zrak. Dobro smo napredovali. Tik pod vrhom smo naredili daljšo pavzo ter po manj kot šestih urah praktično skupaj prišli na vrh.

Na vrhu Cotopaxija, 5897 m.

Z vrha Cotopaxija ostaja spomin na čestitke prijateljem, na prelep sončni vzhod, na neverjeten razgled na vsaj še pet ekvadorskih vulkanov – iz nekaterih se resnično kadi – in na dražeč vonj po žveplu iz bližnjega kraterja (tudi vulkan Cotopaxi ni popolnoma ugasel). Nekje v daljavi na jugozahodu smo uzrli temnosivo senčno gmoto snega in skalovja, vsaj trikrat masivnejšo od vulkana, na katerem smo stali: Chimborazo, »ledeni prestol« (v jeziku kičva – narečju inkovskega jezika kečva).

Vrh Cotopaxija je pomenil uresničenje prvega med zadanimi cilji. Čeprav nas je čakal še triurni sestop, ki po talečem se snegu ni bil mačji kašelj, smo bili presrečni. Preizkusili smo se, zmoremo!

Vršne skale in seraki Cotopaxija.

Potrdili smo star alpinistični pregovor: »Gre, torej bo šlo!« Tudi odziv, na trenutke kar priznanje vodnikov, da smo močni, nam je godil.

Sestop s Cotopaxija.

Že okrog 10. ure dopoldne smo se zopet znašli na jasi ob vznožju gore. Posušili smo opremo, jo zapakirali za naslednji vzpon ter vestno opravili pravi južnoameriški popoldanski počitek – siesto. Naslednji dan nas je taksist po znameniti južnoameriški magistrali »Panamericani« v štirih urah udobno prepeljal do vznožja (3900 m) najvišje gore Ekvadorja in, kot se radi pohvalijo domačini, pod vrh, ki je na zemeljski obli najbližje Soncu*.

Ker je bil že naslednji dan predviden odhod proti gori, napoved padavin in vetra pa ni bila najboljša, poleg tega je tudi deževalo in snežilo, smo dolgo preučevali različne vremenske napovedi, se pogovarjali z vodjem agencije ter preračunavali možnosti, da bi odrinili z enodnevnim zamikom. Na koncu smo vendarle sklenili, da je vredno poskusiti takoj, saj bi imeli v primeru, da bi nas napovedani orkanski veter zavrnil, dan kasneje priložnost za »popravni izpit«.

Od koče Refugio Carrel na 4900 metrih nas je ločilo 1000 višinskih metrov strme ceste, ki jo je bencinski motor naše Toyote kljub rezkim in na trenutke sumljivim zvokom suvereno premagal. Odločitev, da se na vrh ne podamo od tukaj, temveč iz »high campa« 400 metrov višje, se je izkazala za strateško. Oprtali smo si nahrbtnike in po dobrih dveh urah dosegli kupolaste šotore višinskega tabora na 5300 metrih.

Z vodniki smo sklenili, da bo odhod proti vrhu opolnoči. Še vedno nas je miselno močno zaposloval veter, ki je ponoči butal ob stene našega prenočišča in se očitno krepil. V polsnu je zazvonila budilka in po zajtrku, pri katerem nismo spravili veliko vase, smo se podali v noč, oblečeni kot Eskimi, zaradi znanih ledeniških razpok pa tudi že opasani s plezalnimi pasovi. Sprva je bil veter res močan, njegova hitrost je presegala 40 km/h, nato pa nas je pobočje skrilo za skalni greben. Preplezali smo strm kamin in v takem zavetrju je postalo v puhovkah na trenutke zopet vroče. Ko smo bili zopet na čistini zahodnega pobočja gore, pa se je veter – čemur se še danes čudimo – namesto da bi se skladno z napovedmi krepil, začel umirjati. Hvaležni smo bili, saj se nam ni bilo več treba ukvarjati z lovljenjem ravnotežja. Itak so nas že dovolj zaposlovali strmina, gaženje približno 20 cm prejšnji dan zapadlega snega, stalno izmenjavanje cepina in smučarske palice zaradi cikcakanja levo in desno ter predvsem dihanje. Ko smo dosegli 6000 metrov, sta minili še dve dolgi uri, preden smo se po skrajno dolgem, a k sreči vedno manj strmem klancu končno ustavili na predvrhu Chimboraza, visokem 20.000 čevljev, simbolično poimenovanem »Venti-miglia«.

Bili smo prezadovoljni, očitno tudi naši vodniki. V danih razmerah so nam še včeraj napovedovali 8–9 ur vzpona, mi pa smo na glavnem vrhu stali 30 minut kasneje, po vsega 5 urah in 55 minutah. Bili smo ponosni in čeprav so bili zadnji metri naporni ter nenaspane glave še dodatno obremenjene s hipoksijo, nam nihče ni mogel več odvzeti občutkov sreče, ki smo jih doživljali. Vsak na svoj način: sleherni od nas je nesel na vrh svoje domače, svoja veselja, pa tudi svoje tegobe in križe. Doma so nas spodbujali ter nam želeli uspeh in varno vrnitev. Zato so bile naše prve misli potem, ko smo se prenehali objemati in trepljati po ramah ter seveda fotografirati, pri naših domačih. Nekoč se mi je zapisalo: »Gore ne osvojiš sam. S teboj so številnejši, kot si moreš misliti.« In res – sončni vzhod se nam je ob teh občutkih zdel kot na dlani in ognjena krogla presenetljivo blizu. Morda zaradi resnične relativne bližine Soncu, morda zgolj zaradi občutkov sreče in zadovoljstva.

Sestop je razkril vse skrite ledeniške razpoke in labirint pobočja, ki smo ga premagali v trdi temi. Sestopali smo strogo navezani. In nenavadno dolg je bil ta zahodni hrbet ekvadorskega očaka. Še sreča, da dolžine klanca nismo videli na vzponu. Spontano smo se poigravali z mislijo, kako elegantno bi vijugali, če bi imeli smuči. A bilo je dobro, da smo bili tokrat peš. Celotne smeri se v danih snežnih razmerah niti ne bi dalo odsmučati.

Po opoldanski vrnitvi v bazni tabor na 3900 metrih so nas želeli z agencije kar takoj odpeljati v glavno mesto, a smo se kljub dodatnim stroškom odločili za počitek in urejanje opreme ter transport dan kasneje (v Ekvadorju je ob osnovni ceni marsikaj in marsikdaj kakšen strošek »extra«). Dobra odločitev – tudi zato, ker smo dobili potrditev, da vzpon na vrh naslednji dan – kot smo sprva špekulirali – zaradi hudega vetra sploh ne bi bil mogoč. Nad vrhom se je naredil lečast oblak in opazovali smo divje snežne zastave, ki so jih na vršnem grebenu dvigovali vrtinci ekvatorskih vetrov. Le potrdili smo lahko, da vremenske napovedi (npr. »meteoblue« in »weather forecast«) tukaj ne držijo z enako zanesljivostjo kot v Evropi. Sicer pa marec zaradi nestabilnega vremena ni ravno mesec, ki ga je za vzpon modro izbrati, a to smo izvedeli in prebrali šele potem, ko so bile rezervacije že opravljene.

Sledila je vrnitev v Quito, kjer smo se zopet naučili biti zgolj turisti. Počivali smo in prevevala nas je hvaležnost. Tudi zato smo obiskali katedralo. Prizaneseno nam je bilo tudi glede zdravja. Prebavne težave, tako značilne ob hitri menjavi okolja in spremembi prehranskih navad, so bile obvladljive. Vzeli smo si še čas za dvodnevni ogled metropole z okolico, med drugim tudi za praznovanje na pol okrogle rojstnodnevne obletnice. Nista manjkala niti južnoameriško meso na žaru niti nujni obisk lokalne tržnice z ekvadorskimi izdelki in potencialnimi darili za domače. Na tržnici smo se preizkusili v folklori obveznega barantanja, ki jo – kot smo ugotovili – kar obvladamo. Navsezadnje smo doma na Balkanu.

Zahvala velja Planinski zvezi Slovenije in Matjažu Šerkeziju za pomoč pri pripravi odprave.

* Zaradi elipsoidne oblike Zemlje je vrh Chimboraza kljub »zgolj« 6263 metrom dlje od središča Zemlje in bližje Soncu kot vrh Mount Everesta (8848 m).