Alpinistična odprava Choktoi 2015

Pakistan

Poročilo:

Vzponi in poskusi
Naveza Lindič-Krajnc
22.-23. 7. S stolp Biacherahi (6050 m), J steber (6c, 60°, 700 m), 13 h plezanja, prvenstvena smer
31. 7.  Baithna Kabata (6200 m), V pobočje (70°, 600 m)
6.-7. 8 poskus v S razu Latoka 1, splezala cca. 20 raztežajev do 5000 m
12.-17. 8. poizkus v S razu Latoka 1, splezala 38 raztežajev do 5900 m  

Naveza Žumer-Svoljšak
18. 7. poskus v grebenu nad bazo, splezala do 4850 m
21.-23. 7. Choktoi spire, Z greben (50°, V+, M4, 500 m), splezala do Z predvrha na 5600 m 
30.7-2.8  Choktoi peak (6145 m), poskus v J razu in vzpon po smeri Chabot/Richey/Swenson (50°, M5, 900 m)
13. 8. HAR pinnacle (5600 m), direktna varianta (5 novih raztežajev) smeri Corn Beef Chili Pasta à la Wahab (6c+, 400 m)

V začetku julija smo se Luka Lindič, Janez Svoljšak, Martin Žumer in Luka Krajnc v iskanju izzivov in alpskih dogodivščin odpravili na pakistanski ledenik Choktoi. V Islamabadu smo v enem dnevu uredili potrebne formalnosti, se spoznali z zveznim oficirjem in naslednje jutro ujeli letalo do Skarduja, kjer smo tri dni nakupovali hrano in ostale potrebščine ter čakali na prihod karga, ki je zaradi logističnih težav zamujal. Ko smo uredili vse potrebno, smo se z džipi odpeljali do vasi Askole in v štirih dneh hoje z dnevnimi temperaturami okoli 40 stopinj dostopili do baznega tabora na 4700 metrih. Tam smo srečali skupino Američanov, s katerimi smo se hitro spoprijateljili, za razliko od njihovega zveznega oficirja, ki je dajal vtis, da vlada širnemu vesolju in njegovi okolici. V dve uri oddaljenem baznem taboru je bila nastanjena tudi mešana nemško-švicarsko-avstrijska ekipa z bratoma Huber in filmsko ekipo. Kmalu se je pokazalo, da se tudi z njimi dobro razumemo, kljub temu da bi zaradi podobnih ciljev lahko pričakovali bolj "tekmovalno" vzdušje med tabori.



Po postavitvi baze in dnevu oddiha smo začeli s prvimi aklimatizacijskimi vzponi. Vreme je bilo izredno toplo z ničlo izotermo na 6500 metrih, zato smo opustili misel na vzpone v snežnih pobočjih in raje začeli oprezati za varnimi linijami. Že ko dostopaš proti bazi, se ti prva izmed mnogih impozantnih sten na ledeniku Choktoi prikaže stena severnega stolpa Biacherahi (6050 m), ki spominja na plavut morskega psa. Ko sva z Luko Lindičem izvedela, da njen levi steber še ni preplezan, nisva potrebovala dosti usklajevanja, da sva si našla cilj, ki naju je motiviral. V soju čelnih svetilk sva zaplezala v snežni kuloar in po nekaj urah prišla na sedlo pod skalnim delom stene, kjer sva preživela celoten dan. Aluminijasta folija, ki sva jo uporabila za prekrivanje šotora, se je izkazala za odlično rešitev, saj nama je temperatura v šotoru na 5500 m z vročih 28 padla na znosnih 22 stopinj. Naslednje jutro sva s prvo svetlobo zaplezala v skalni del smeri. Pričakovala sva vsaj kakšen klin ali sidrišče od morebitnih preteklih poskusov, a na najino pozitivno presenečenje nisva našla ničesar. Stena je postregla z lepimi prehodi v večinoma dobri skali z nekaj izstopajočimi raztežaji v smislu naloženosti. Konstantna plezarija v kombinaciji z neaklimatiziranostjo naju je zaposlila za dobršen del dneva. Pri spustu ob vrvi sva porabila še zadnje ure svetlobe, potem pa nama ja zataknjena vrv popestrila sestop in okoli enih ponoči sva z nekaj domišljije in 20 metrov vrvi, kolikor jo je ostalo od začetnih 120 metrov, le prišla nazaj do šotora na sedlu. Martin in Janez sta medtem dostopila do sedla pod Choktoi spire in tam prespala. Naslednje jutro sta začela vzpon po zahodnem grebenu in po celem dnevu plezanja ugotovila, da je glavni vrh zaradi mnogo vzponov in spustov dlje, kot sta pričakovala, zato sta turo končala na enem izmed predvrhov, kjer sta še enkrat prespala in naslednji dan sestopila v bazo.



Med našo odsotnostjo v bazi je domov odšla večina ameriške ekipe, ki se jim je čas iztekel. V bazi je ostal le Kyle Dempster, ki je predlagal, da združimo plezalne moči. Predčasno se je zaradi različnih razlogov za vrnitev odločila tudi nemška ekipa. Pred odhodom sva jih z Lukom obiskala v njihovi bazi, kjer smo malo poklepetali o tem in onem, velikodušno pa so nam podarili tudi obilico hrane in nekaj plezalne opreme, ki smo jo mi na prvi turi uničili.

Po nekaj dneh počitka smo skovali nove načrte in odšli vsak v svojo smer. Midva z Lukom po ledeniku navzgor, kjer sva večinoma ponoči splezala po vzhodni strani na Baithno Kabato (6200 m) in pod vrhom bivakirala ter naslednjo noč sestopila v bazo. Martin in Janez pa po ledeniku navzdol, kjer sta poskusila v južnem razu Choktoi peaka, a zaradi nerazčlenjenega terena spremenila načrt in se spustila pod vzhodno stran. Najprej sta splezala do sedla vzhodno od vrha, naslednji dan pa na vrh Choktoi peaka (6145 m) in začela sestop. 50 metrov pod vrhom sta prespala in naslednji dan sestopila v bazo. Kyle je zaradi utrujenosti od poskusa v Ogre 2 ostal v bazi.

Po počitku in preigravanju kombinacij je bil čas, da se posvetimo glavnim ciljem odprave. Bili smo dobro aklimatizirani in motivacijsko močni. Vreme je vztrajalo pri visokih temperaturah, zato je bil glavni kriterij pri izbiri ciljev njihova varnost pred padajočimi projektili vseh vrst in agregatnih stanj. Z Lukom sva s težkimi nahrbtniki zaplezala v severni raz Latoka. Naporen dan je začinil padajoči šotor, ki ni želel nadaljevati ture in se je odločil poleteti v krajno zev 400 metrov nižje. Nadaljevanje načrtovanega osemdnevnega vzpona se nama je ob napovedanem vetru brez šotora zdelo preveč tvegano, zato sva si na polici uredila bivak in naslednje jutro sestopila do baze. Martin in Janez sta si za cilj izbrala zahodni greben Ogre 2, a sta se po dostopu na plato pod steno ob obilici padajočega kamenja in budilke v obliki snežnega plazu odločila, da bi bil poskus v takšnih razmerah nad mejo tveganja, ki sta ga pripravljena sprejeti, in se vrnila v bazo.



Po počitku smo pretehtali možnosti in skovali načrt za preostalih sedem dni, ki nam jih je ostalo do prihoda nosačev. Kyle je zaradi drugačnosti ciljev odšel domov, Martin in Janez sta se odločila za skalno plezanje v okolici baze, midva z Lukom pa sva se s pomočjo šotora, ki sta nama ga velikodušno odstopila Martin in Janez, odločila, da še enkrat poskusiva v razu Latoka 1. Vremenska napoved je bila relativno dobra, prednost poznanega terena pa se je še kako poznala, zato je plezanje teklo gladkeje in racionalneje. Po prvem bivaku na 5000 metrih sva nadaljevala do vrha skalne stopnje in zaplezala v snežni del, ki naju je pričakal v odličnih razmerah. Drugič sva bivakirala na 5400 metrih, kjer sva našla dobro mesto za šotor. Tudi naslednji dan so stvari tekle gladko, dokler naju okoli poldneva niso obiskale prve snežinke. Nisva se pustila motiti, rekoč "saj bo samo plohica", in v vedno močnejšem sneženju plezala dalje. Bližala se je noč, a mesta za dober bivak ni bilo nikjer na vidiku, "plohica" pa se je razvila v močno sneženje. Naposled sva se zadovoljila s ponujenim in snežni gobi na grebenu na 5900 metrih odsekala vrh, ki je ponudil ravno dovolj prostora za najin šotorček. Utrujena sva popadala v spalki in upala, da se prebudiva v lepše vreme. A žal zjutraj vreme ni bilo dosti boljše, med nočjo pa je zapadlo 20 centimetrov snega. Vedela sva, da je za ta dan napoved malo slabša, hrane in plina pa sva imela dovolj, zato sva se odločila, da počakava in nadaljujeva naslednji dan, ko bi naj sledilo hitro izboljšanje. A sneženju ni bilo videti konca in v peto jutro sva se prebudila v močnem sneženju, svežega snega pa je bilo že skoraj pol metra. Med še enim dnevom čakanja je sneg počasi odnesel še zadnje upe o nadaljevanju, zato sva se odločila, da še po tretjem bivaku na istem mestu sestopiva v dolino. Posledica te odločitve je bila tudi ta, da sva lahko zdaj jedla in pila, kolikor sva hotela, saj sva imela hrane še za štiri dni, med čakanjem pa sva porabo zmanjšala na minimum. Šesto jutro je bilo novozapadlega snega že skoraj en meter, naju pa je čakal sestop čez vseh 38 raztežajev, ki sva jih preplezala, medtem pa je sneg še vedno vztrajno naletaval. Po vseh spustih sva izkopala pod steno puščene palice in sestopila v bazo.

Martin in Janez sta v tem času poskusila z novo smerjo v osrednjem Biacherahi, a zaradi slabe skale obrnila in dostopila pod HAR pinnacle (5600 m), kjer sta preplezala direktno varianto smeri Corn Beef Chili Pasta à la Wahab iz leta 2007. Naslednji dan po najini vrnitvi z Latoka so prišli nosači in v treh dneh smo sestopili do Askol ter naprej do Skarduja. Vreme je hotelo, da ni bilo letala do Islamabada, zato smo se spoznali še z vsemi ovinki in luknjami na cesti Karakorum Highway in po dveh dneh dinamične vožnje prispeli v Islamabad, od koder smo poleteli proti domu.

Čeprav nam jo je med glavnimi vzponi zagodlo vreme, ki je bilo skozi celotno odpravo nadpovprečno toplo, kar je krojilo načrtovanje naših vzponov, smo z odpravo večinoma zadovoljni. Že pred odhodom smo bili mnenja, da je glavni cilj dobra plezalna izkušnja, podkrepljena s pozitivno skupinsko dinamiko, kar nam je docela uspelo. Domov smo se vrnili zdravi, v dobrih medsebojnih odnosih in bogatejši za odlično doživetje v eni izmed dolin, kjer je plezalnega potenciala še ogromno in kamor upamo, da se bomo v prihodnosti še vrnili.

Radi bi se zahvalili vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli k izvedbi naše odprave, še posebej pa Planinski zvezi Slovenije in Juretu Jermanu za vremenske napovedi.

Luka Krajnc



Povezani novici:
Alpinistična odprava Choktoi 2015 odhaja v Karakorum 
Alpinistična odprava Choktoi 2015 - sporočila

Vrednotenje:
Luka Lindič: "Vrhovi v skupinah Latok in Ogre za alpiniste ne potrebujejo posebne predstavitve. Številni poskusi in epske zgodbe govorijo sami zase.
Na odpravo sem šel neobremenjen, a kljub vsemu z visokimi cilji, ki me vedno zelo motivirajo. Po aklimatizaciji, ki je res gladko in uspešno potekala, se na žalost stvari niso poklopile za severni greben Latoka 1. Zagotovo ostaja grenak priokus, saj je bila načrtovana smer letos verjetno v res idealnih razmerah. Odprava je mimo in sam ne razmišljam preveč o preteklosti, saj sem se že začel ukvarjati z naslednjimi projekti."

Janez Svoljšak: "Zame je bila to prva odprava in kljub temu, da glavnega cilja nisva osvojila, sem z odpravo zadovoljen. Pridobil sem nekaj koristnih izkušenj s plezanjem na višini in organizacijo odprave, ki mi bodo prav prišle v prihodnje. Vzdušje v bazi je bilo dobro, za kar sta pripomogla tudi kuhar in pomočnik, s katerima smo se dobro ujeli."

Martin Žumer: "Želeli smo si izbrati dolino, kjer bi se lahko v primeru slabših razmer v glavnih ciljih vseeno naplezali. Ledenik Choktoi je bil odlična izbira. Že ob našem prihodu so bile temperature za visoke hribe previsoke, kar sta izkusili že preostali odpravi. Kljub temu smo ostali motivirani za zastavljene cilje in vseeno poskusili, žal neuspešno. Je pa skala v okolici izvrstna. Naša ekipa je delovala zelo dobro. Z pridružitvijo Kyla smo še pridobili na vzdušju v bazi."