Odprava Patagonija 2020: patagonska nepredvidljivost in prvenstvena smer Mir | poročilo

Alpinistična odprava Patagonija 2020
Trajanje: 15. 1.-5. 3. 2020
Udeleženca: vodja Luka Krajnc in član Luka Lindič (oba AO PD Celje-Matica)

Prvenstvena smer Mir, Aguja St. Exupery: A3, 7a+, 70°, 700 m (500 m nove smeri), Luka Krajnc, Luka Lindič, 21.-23. februar 2020 (38 ur efektivnega plezanja)

Verjameva, da je vrhunec udejstvovanja večine resnih plezalcev plezanje prvenstvenih smeri in odkrivanje neznanega terena. Že pred odhodom so se najini plezalni koncepti ujemali in vedela sva, da naju najbolj motivira ravno to početje. Po dobrem tednu čakanja se je obetalo prvo vremensko okence, ki sva se ga zaradi plezalne lakote odločila izkoristiti. Ko naju je po petih urah dostopa proti ledeniku Marconi pošteno premočila nevihta, ki ji ni bilo videti konca, visoke temperature pa za najin ledni cilj niso obetale nič dobrega, sva se še isti dan odločila za vrnitev. Ponovno se je pokazala patagonska nepredvidljivost, ki je to sezono redno mešala štrene.

Sledilo je nestanovitno obdobje, v katerem sva namensko izpuščala enodnevna vremenska okna, v katerem bi lahko na hitro »obkljukala« kakšno izmed popularnih klasik, in hranila energijo za kaj večjega. Vreme je bilo dokaj hladno in ob vsakem slabem vremenu je gore prekril sneg. Ker sva videla, da stenam v dolini Torre to sezono za resno skalno plezanje bolj slabo kaže, sva se usmerila v jugovzhodno steno St. Exuperyja, katere se, zaradi strmine, sneg ne prijema kaj dosti. Ob prvem lepšem dnevu sva pretovorila opremo do stene in si dodobra ogledala načrtovano linijo. Posebej nama je bilo všeč dejstvo, da stena deluje kompaktno in objektivno relativno varno. Nekaj dni kasneje se je končno obetalo dvoinpoldnevno okno lepšega, a hladnega vremena. Po vstopnem snežišču sva zaplezala v ogledano linijo in kmalu ugotovila, da zaradi strmine in zaledenelih poči plezanje ne bo ravno hitro. Kljub temu sva dobro napredovala in po šestih raztežajih za seboj pustila še zadnje sledi predhodnih poskusov. Vesela sva ugotovila, da bo na majhni polici približno 400 metrov visoko mogoče bivakirati, pred nočjo splezala še dva raztežaja in v steno pritrdila vrv. Naslednje jutro naju je čakala velika uganka v obliki strme prečke in s cmokom v grlu sva zaplezala proti previsom. Kmalu nama je postalo jasno, da bi bilo napredovanje v previsno prečno zajedo, ki je nakazovala prehod z najino opremo, zelo težko, morebitni povratek v primeru, da se višje gori ne bi »izšlo«, pa skoraj nemogoč. Po premisleku in žongliranju z možnimi scenariji sva se soglasno odločila, da napredovanje predstavlja stopnjo tveganja, ki je nisva pripravljena sprejeti. Splezala sva prečko v obratni smeri in se po vrveh spustila nazaj do vznožja stene. Pomirjena s svojo odločitvijo sva se naslednji dan z vso opremo vrnila v dolino. Ko sva med sestopom opazovala, kako steno zajema močna nevihta, sva bila vesela, da sva sledila svoji intuiciji. Ob takšnih trenutkih se še posebej zavemo, kako majhni smo v primerjavi z naravo in s kako resnimi kartami se ob lahkem alpskem slogu v takšnih stenah igramo. Postalo nama je jasno, zakaj se podobnih strmin sten skoraj nihče ne loteva v takšnem slogu, ampak večinoma s pritrjevanjem fiksnih vrvi, ki omogočajo vrnitev v katerem koli trenutku.

Po nekaj dneh počitka je udobje doline počasi pregnalo mlečno kislino iz mišic, podoba stene v glavi pa je postajala vedno bolj mila. Po analizi vzrokov za nenadaljevanje vzpona sva se strinjala, da bi se z izdatnim naborom železja za tehnično plezanje in kakšno dodatno vrvjo za možnost vrnitve prek prečnih previsnih zapor možnost uspešnosti vzpona precej povečala, stopnjo tveganja pa bi močno znižala. Ko sva videla, da bo zaradi nepredvidljivih razmer večina plezalcev plezala v istih popularnih stenah, nama je postalo jasno, da bova zaradi dobre ideje najverjetneje v »najini« steni uživala sama, kar naju je še dodatno motiviralo. Devetnajstega februarja sva s težkimi nahrbtniki in novemu snegu navkljub ponovno šest ur dostopala mimo jezera Laguna Sucia proti najinemu cilju ter na zadnji skalni rami prebila kratko noč. Pa nekaj urah rahlega spanca sva prečila ledenik in vstopila v steno, splezala dvanajst poznanih raztežajev in prvič bivakirala. Naslednji dan sva zagrizla v nepoznani previsni del stene in po nekaj borbe in negotovosti našla neverjeten prehod skozi najstrmejši del. V previsu se je ponovno pokazala pravilna odločitev ob prvem poskusu, saj bi brez dodatnih klinov in edinega svedra, ki sva ga dodala na varovališču nad najtežjim tehničnim raztežajem, bila zgodba popolnoma drugačna. Začasno sva v prečko pritrdila tudi dodatno vrv, ki pa sva jo kasneje, ko sva videla, da se bo prehod najverjetneje izšel, pobrala ven in se znašla v situaciji, ko sva vedela, da bo lažje navzgor kot navzdol. Občutek je bil hkrati obvezujoč in osvobajajoč. Ta dan sva v dvanajstih urah preplezala zgolj pet raztežajev, se pridružila smeri Le Petit Prince in drugič bivakirala. Tretji dan sva nadaljevala po omenjeni smeri do sedla, kjer se nama je odprl čudovit pogled proti dolini Torre, hkrati pa se je za pravo patagonsko izkušnjo pridružil še močan severozahodni veter. Po zahodni steni sva z vetrovnim pospeškom, ki je pregnal utrujenost, splezala še tri raztežaje do vrha St. Exuperyja. Sestopila sva po Italijanski smeri, ponoči dosegla šotor na skalni rami in utrujena, a izpolnjena padla vanj. Peti dan sva z vso opremo, utrujenega telesa, praznih glav, a izpolnjenega duha sestopila v dolino. Zaradi občutkov, ki so jih zaznavali senzorji zunaj telesa med vzponom in znotraj njega po vzponu, sva smer poimenovala Mir.

Luka Krajnc

-------------------------

Mir, nova prvenstvena smer Krajnca in Lindiča v Patagoniji