Glavno spoznanje odprave Cordillera Blanca: gore se hitro spreminjajo

Peru

Poročilo:

• Lokacija: Cordillera Blanca, Andi, Peru
• Trajanje: 1. julij - 4. avgust 2023
• Udeleženca: Urban Bolta (AO PD Domžale) in Uroš Oblak (AO PD Kranj)

Z izjemo prvega trekinga do lagune Chorup sva se želela izogibati pretirani gneči, torej obiskovanja najbolj obleganih vrhov. Aklimatizacijo sva pričela s tridnevnim pristopom na Vallunaraju, ki mu je sledil poizkus na Copo. Na najini drugi večdnevni turi sva v štirih dneh srečala vsega eno preostalo navezo. Vrh je torej sameval, na vršnem ledeniku ni bilo opaziti nobenih sledi predhodnikov. Ravno v tistih dveh dneh, ko sva se gibala na višini nad 5000 m, pa je bila Copa zavita v gosto oblačnost. V razbitem ledeniškem svetu sva se zaradi difuzne svetlobe in težke orientacije že na višini cca. 5400 m odločila za povratek v dolino.

Po desetinah prehojenih kilometrov s težkima nahrbtnikoma sva se pri tretji večdnevni turi prvič poslužila lagodnejšega pristopa do baznega tabora v dolini Santa Cruz - v pomoč sta nama bila dva osla. Po dveh dneh pristopanja sva se pridružila četici drugih šotorov na višinskem taboru pod Alpamayo. Na goro, ki je v planinski literaturi večkrat citirana kot »najlepša na svetu«, sva se povzpela z nočnim plezanjem po Francoski smeri, na samem vrhu sva kmalu po sončnem vzhodu uživala nekaj minut, nato pa se s spusti po vrvi vrnila do ledenika. Po dveh dneh opazovanja sva najin drugi cilj tistega področja, severno steno bližnjega Quitaraju-ja, zaradi toplega vremena in posledične objektivne nevarnosti plazov, prestavila za nedoločen čas. Ker pa sva imela do dogovorjenega prihoda nosača (in oslov) do baznega tabora še en dan v dobrem, sva se povzpela na piramidast vrh zahodno od Quitaraju-ja (kota 5550 m). Kljub nizki relativni višini se je kota izkazala za čisto spodoben cilj, saj je vrh branilo nekaj odstavkov strmega sipkega snega.

Dobro aklimatizirana sva se lotila osrednjega cilja najine odprave. Po dvodnevnem pristopu do morenskega tabora pod Tocllaraju-jem sva ob polnoči štartala iz šotora, a se v primežu noči izgubljala po ledeniku in posledično šele ob treh ponoči vstopila v steno. Lotila sva se Ameriške direktne smeri v zahodni steni, konstantna naklonina 60 - 75 ° naju je po devetih urah plezanja v dobrih ledno-snežnih razmerah pripeljala na vrh najinega prvega šesttisočaka.

Zadovoljna z dozdajšnjim potekom odprave sva zadnji razpoložljiv teden preživela v ležernejšem tempu. Navdušil naju je tridnevni obisk naravnega čudesa Hatun Machay, neštetih granitnih stolpov v gorovju Cordillera Negra, kjer stotine športnoplezalnih smeri vseh težavnosti ponuja neomejeno možnost raziskovanja. Sledil je še obisk lokalnega huaraškega plezališča Los Olivos in nekaj turističnih ovinkov in že je bilo slabih pet tednov naokoli.

Letošnjo sezono je Cordillera Blanca po mnenju lokalnih vodnikov doživela majhen obisk, razlog za to je že mesece trajajoča politična kriza in posledične nestabilne razmere v Peruju, kot tudi vse toplejše podnebje, ki skrbi za vse zahtevnejše pogoje v andskem visokogorju. V začetku julija je denimo velik plaz iz Huascarana pometel nekaj plezalcev, tako da so dostop do najvišjega perujskega vrha v nadaljevanju sezone povsem zaprli. Še pred desetletjem ali dvema normalno pristopna znamenita vrhova Artesonraju in Ranrapalca sta danes zaradi pomanjkanja snega in ledu postala že domena vrhunskega alpinizma, da ne omenjamo Miheličevih andskih smeri iz šestdesetih let, ki (nekatere) v praktičnem smislu ne obstajajo več. Nič ne kaže, da bi se razmere zasukale na bolje, zato obisk »belih vrhov zelene celine« priporočava vsem, ki v tej smeri zaenkrat še cincate. Ura v kondorjevi deželi namreč hitro tik taka.

Kronološki potek odprave:

• 1.-2. julij: let Benetke - Atlanta (ZDA) - Lima in vožnja do Huaraza
• 3. julij: treking do lagune Chorup (4450 m)
• 4. julij: dostop do lagune Llaca (4470 m)
• 5. julij: dostop do morenskega kampa (4965 m)
• 6. julij: pristop na Vallunaraju (5686 m) in sestop nazaj v Huaraz
• 7. julij: počitek
• 8. julij: z javnim prevozom do Vicosa, pristop do lagune Lejiacocha (4706 m)
• 9. julij: pristop do višinskega tabora (cca. 5100 m) in poizkus proti vrhu Cope, obračanje
• 10. julij: povratek v dolino
• 11. julij: počitek
• 12. julij: pot do Cashapampe, spanje v vasi
• 13. julij: dostop do baznega tabora (cca. 4300 m) globoko v dolini Santa Cruz
• 14. julij: dostop do višinskega tabora pod Alpamayem (cca. 5400 m)
• 15. julij: Francoska smer (D, 400 m) na Alpamayo (5947 m), sestop nazaj do tabora
• 16. julij: pristop na koto K5550 »v senci« Quitaraju-ja in sestop do baznega tabora
• 17. julij: sestop do Cashapampe in povratek v Huaraz
• 18. julij: popravilo načete opreme in nakupi
• 19. julij: počitek
• 20. julij: pot do Pashpe in dostop do baznega tabora v dolino Ishinca (4350 m)
• 21. julij: dostop do morenskega tabora pod Tocllaraju (cca. 5000 m) in popoldanski ogled zahodne stene
• 22. julij: Ameriška direktna (West face direct, D+, AI4, 1000 m) na Tocllaraju (6034 m) in sestop nazaj do baznega tabora
• 23. julij: sestop do Collona in povratek v Huaraz
• 24. julij: počitek
• 25.-27. julij: športno plezanje v Hatun Machay-u
• 28. julij: ogled predinkovskega mesta Chavin
• 29. julij: priprave na povratek domov
• 30. julij: športno plezanje na obrobju Huaraza (Los Olivos)
• 31. julij - 4. avgust: ogled Lime in pot domov

Poročilo pripravil Urban Bolta,
fotografirala Urban Bolta in Uroš Oblak