Babji tabori morajo postati tradicija!

Italija

Poročilo:
Lokacija: Zahodne Julijske Alpe
Trajanje: 28.9. - 30.9. 2018
Udeleženke: Barbara Bajcer, Maja Šuštar, Nastja Davidova, Marija Jeglič, Sara Jaklič, Marta Krejan Čokl, Katarina Rogelj, Metka Križič, Eva Dolenc, Miranda Ortar



Letošnji ženski alpinistični tabor se je odvijal od petka 28. do nedelje 30. septembra v zahodnih Julijskih Alpah, pod goro Viš. Tam se nahaja tudi koča Corsi, kjer smo bile nastanjene.

Petkov večer je potekal v duhu plezalne navdušenosti bližajočega se sončnega dne. Ob hranljivi večerji smo sestavile naveze in se nato počasi zelo site prekotalile v skupno sobo. K sreči nobena ne smrči.



Kronološki pregled dogajanj:

V soboto 29. septembra je po zajtrku vsaka naveza krenila v svojo smer:

• Nastja in Miranda: peš na Špik nad Špranjo, 2352 m
• Sara in Katarina: Beljaška špica, navrtane: Pantera nera 6c, 110 m, Viktoria 6b, 110 m, Piussicheno 6b+, 90 m
• Barbara in Metka: Mala Lojtrca: Bulfoni-D'Eredita (IV+/III, 250 m), Ive-Piemontese (IV/III, 250 m)
• Maja in Marta: Divja koza (Cima di Riofreddo): Veronica bonarota o via Bauer, III-IV+, ponekod V, 550 m
• Eva in Marija: Innominata: Via Donda - Rossi - Steffe, VI-/III-IV, 450 m in Via Fai bei sogni, 6b+, 530 m

Slovo sonca nas je zvabilo nazaj v zavetje tople koče Corsi, kot koklja sprejme svoja piščeta pod peruti. Italijanom se je zdelo precej čudno, da toliko žensk naenkrat pleza in to v hribih in to brez moških in to po dve smeri v enem dnevu. Čudni smo, Slovenci. Lačne nismo ostale. Izbirale smo lahko med različnimi predjedmi in glavnimi jedmi, potem pa nam je oskrbnik naredil še vsaki po en mojito.

Glasbe in plesa ni manjkalo, le povprečna starost žurerjev bi bila lahko zaradi mene tudi pod 50 let. Ampak to ni nujno zanesljiv podatek, ker ne vem koliko je bil star kuža, ki je najbolj divje plesal, tudi brez mojita.

Nedeljsko jutro je bilo malce hladnejše od prejšnjega. Termometer ni zbral dovolj moči, da bi se dvignil nad 3°C, pa vendar so kratki rokavi kasneje prišli zelo prav. Po zajtrku smo v drugih navezah ponovno krenile vsaka v svojo smer.

• Barbara, Metka in Katarina: Innominata: Via Donda - Rossi - Steffe, III-IV, 450 m
• Nastja in Marija: Trbiška Krniška špica 2368 m: Via col Medico, IV, 440 m
• Maja in Marta: Beljaška špica (Ago di Villaco): Piussi- Bulfon (varianta), VI/III-IV, 120 m
• Eva in Sara: Mala Lojtrca (Cimma piccola della scala): Via Picilli-Rossi, VI+/V (semialpin), 250 m, poskus (smer se je izgubila)

Ker se je nekaterim dekletom mudilo bolj kot ostalim je šel en avto pred ostalimi v dolino. Ostale smo počakale, da se vse zberemo in nato ponovno lahkih nog krenile do žičnice. Z oskrbnikom smo se zmenile, da zažene žičnico z našimi nahrbtniki 5 min za tem, ko se odpravimo me, vendar je ob vseh ljudeh tam gor malce pozabil. Ko smo prispele do njene spodnje postaje, je bila žičnica še kar nepremična. Vsaj za nekaj je praktično, če znaš žvižgati na prste. Tako je odmevalo po gorah, da so morali slišati še v Himalaji. Žičnica se je začela počasi premikati, me pa smo zavzele strateški položaj pingvinčkov, da smo se grele s človeško toploto.

To še ni vse. Ko je bila natovorjena žičnica že skoraj blizu, je mimo prišel mlad par z močnim avtom; imela sta pick-up avto. Uspele smo se zmenit za prevoz naših nahrbtnikov do spodnjega parkirišča, kjer smo imele avtomobile. Uspele pa smo se zmenit še za prevoz naših malenkosti, ki smo se natlačile med nahrbtnike. Vsaj nobena ne bi morala nikamor poleteti. Gume so preživele, me pa tudi. Preživele smo čudovit vikend v čudovitih krajih ob čudoviti družbi. Skratka, čudovito.

Nekaj vtisov udeleženk:

Barbara:
Tabor je bil res dobra izkušnja. Zdi se mi super, da se punce spoznamo med sabo in malo bolj povežemo. In pa to, da niso pomembna leta in alpinistični staž, važno, da smo vse rade v hribih. Glede na količino čvekanja je kar čudno, da smo imele cel vikend tako lepo vreme :)

Marta (se je malo razpisala ;-)):

• 1. misel (tabor bo): Super, babji vikend! Končno! Nekako slišimo druga za drugo, poznamo se pa ne. Pa tako malo nas je v Sloveniji ... Skrajni čas, da katero rečemo. In zlezemo.
• 2. misel (tabor je prestavljen, kup odjav): Hm, a nas bo sploh dovolj, da se bo splačalo organizirati tabor?
• 1. vtis (oddaja prtljage, sopihanje proti koči): Js sem Eva, Js sem Katarina ... Bla bla bla ... Kolk štrikov rabimo? Aha, tega pustimo tu. Ja, voda je na koči. Bla bla bla ... Miranda je že gor ... Kaj pa ti študiraš? Kako pa to? Jaz pa delam ... Bla bla bla bla ... Aha, kako super ... Bla bla bla ... Grizenje kolen v temi v družbi samih fajnih žensk, s katerimi se šele spoznavam, niti ni tako naporno in odveč. In v slabi uri in pol mi je uspelo, da sem si zapomnila vsa imena (sicer moja šibka točka).
• 2. vtis (večerja v koči, planiranje): U, kako fajn koča. In fajn oskrbniki. In fajn večerja. U, kolk smeri ... Kaj boste lezle? Midve z Majo bova tole v tej Kozi ... A mi pokažeš zemljevid? U, to moram pa fotkat ... A lahko še tole vidim? Super, Metka, hvala za vse opise in navodila, bo šlo ful lažje.
• 3. vtis (po celodnevni turi): Pa naj še kdo reče, da so štirke kr neki! Že z dostopom sva si zaslužili hladno pijačo, kaj šele z nepričakovanimi peticami, na katere sva naleteli v (svoji varianti) smeri. Da o iskanju sestopa in potem samem sestopanju sploh ne govorim ... Carska tura! Wiiihaaaaa....
• 4. vtis (po poldnevni turi in šibanju domov - mularija pa to, saj veste ...): Uh, kar konkretna smer, skala pa za prste polizat. Če ne bi izgubili cele ure z reševanjem zataknjene vrvi, bi bilo kičasto. Hja, tk je: vsaka tura je avantura! Maja je pa res carica, kk z lahkoto je zlezla čez tisto šestico!

Splošni vtis in splošne misli:
Divja narava, divje stene, divji hribi! Prekrasno!
Tabor? Namen, s katerim je bil organiziran, je bil udejanjen. Ni pomembna težavnost smeri, ni pomembna »kilometrina«, pomembne so zgodbe, ki jih pišemo. Zgodbe, ki jih pišemo dekleta. Skupaj. Tudi zato, ker so take zgodbe še vedno redkost.
Pomembne so izkušnje, ki smo jih dobile in ki smo jih dale. Tudi zato, ker so drugačne, kadar jih delimo in ustvarjamo ženske - same, zelo podobne, a hkrati tako zelo različne med sabo.
Tabor pa je bil tudi še ena potrditev teze, da je med moškimi in ženskami v resnici veliko manj razlik, kot se govori, in da gre večinoma za stereotipe ali merjenje moči, če hočete. Saj veste: »Če je baba zlezla, pol pa že ni tako težko ...« Pa sploh ni fora v tem! Vsi imamo radi hribe (ker pač govorim o hribovkah in hribovcih, al), vsi se pogovarjamo o podobnih stvareh, vsi se kdaj sporečemo, vsi se skupaj režimo, vsi radi spijemo kak pir, vsi kdaj malo obiramo, vsi kdaj koga občudujemo, vsi smo tečni in vsi smo fajn! In v enih stvareh so boljši Oni, v enih pa One. Dejstvo, pika, amen.

Hvala vsem, krasne ste! Zelo se veselim naslednjega »babjega tabora«! :-D

Katarina:
Odlično je spoznati čisto nove obraze in tiste s Planinskega vestnika videti v živo ter ugotoviti, da so tudi ti resnični. Zdi se, kot da smo kljub raznoliki starosti, krajem bivanja in izkušnjam vse podobne mentalitete (v stilu: »makaroni so res dobri« in »pejva še eno smer dons!«). Lepo je poslušati ženski pogled na alpinizem.

Sara:
Všeč mi je, ker smo se punce podale v kraje, kjer smo bile mnoge med nami prvič. Imele smo možnost plezanja v krajših in daljših smereh, večere pa smo si popestrile z izmenjavanjem izkušenj, pozitivno energijo in prijaznim osebjem koče Corsi. Tudi tovorna žičnica, ki pelje opremo na kočo in z nje, je edinstvena priložnost, ki je ni za zamuditi. Hvala organizatorkam!

Zaključim lahko s trditvijo, da je bil ženski tabor na Corsiju več kot uspešen. Pisan nabor smeri in lepi občutki v družbi samih caric, nove zabavne zgodbe za vnuke,.... je dovoljšen dokaz.

Taki tabori morajo postati tradicija!