Začetni alpinistični tečaj v kopni skali na Kamniškem sedlu

Slovenija

Poročilo:
Prvi večer je bil seveda spoznavni večer, kjer so nam inštruktorji, predvsem vodja tečaja (Alen Marinović), jasno in glasno povedali kakšna so pravila, njihova pričakovanja, tečajniki pa smo lahko povedali kakšna so naša. Predstavili so nam potek tečaja, nas razdelili v naveze in že je sledila prva naloga: izbira smeri z inštruktorjem in soplezalcem, tečajniki pa smo morali nato še sami naštudirati smer, se ob uporabi plezalnega vodnička in poznavanju simbolov odločiti katero opremo bomo vzeli seboj, koliko časa bomo potrebovali za dostop, sestop ... Že prvi večer smo polni vtisov popadali v postelje, v Kamniški koči na Kamniškem sedlu, ki nam je nudila prijetno zavetje vse do nedelje. V koči nas je zelo prijetno presenetilo prijazno osebje, urejeni in prenovljeni prostori, da o okusni in raznoliki hrane sploh ne govorim.

Pa smo začeli! Nekaj navez v Brano, druge v Planjavo. Popoldan, po kosilu, ponovi vajo. Imeli smo srečo z vremenom, tako da smo skoraj vse dni plezali dopoldan in popoldan. Smo se pa vsi tečajniki strinjali, da je bila tudi kakšna popoldanska nevihta nujno potrebna, da smo lahko prišli do zasluženega počitka, saj smo bili iz dneva v dan bolj utrujeni, vendar pa smo s tem postajali vse bolj utrjeni, polni novega znanja in želja po vsem se je le še stopnjevala. Po večerji je bil čas za skupinsko analizo dneva in vtise tečajnikov. Mnenja so podali tudi inštruktorji. Glede strokovnosti in iskrenega mnenja se je potrebno zahvaliti prav vsem inštruktorjem, ki so vse to delili z nami že tekom dostopov, plezanja, ob kosilih, sestopih in nato zvečer pri analizi. Tako graje, kot pohvale, smo vzeli resno in so nam dale zagon za nov dan.

Tečajniki smo plezali kot drugi v navezi, v »vlakcu« ali pa samostojno, kjer so seveda inštruktorji spremljali naše (ne)znanje. Najbolj obiskane smeri so bile: Zgornji steber, Zajeda, smeri X in Y, Kratkohlača in Šija Brane. Teoretičnega dela je bilo malo, večji poudarek je bil na praktičnem delu. Pri teoretičnem delu smo pregledali nekaj sidrišč in varovanj, imeli vaje iz orientacije, ter zabavni program zadnji večer - seveda vse na temo alpinizma.

Večini tečajnikov je bil takšen pristop k tečaju všeč, saj smo dobili zares ogromno znanja, ki smo ga vsak dan samo še utrjevali in nadgrajevali. Pridobivali smo na samozavesti in »trentarskih veščinah«, ki pridejo zelo prav predvsem pri krušljivih sestopih. Skala in narava sta pokazali tudi zobe, tako da smo se nekateri v teh dneh naučili tudi to, da ji ne gre popolnoma zaupati in da dodatna previdnost ni odveč. Padci so bili kar boleči. Naučili smo se rokovanja z opremo v gorah, zabijali in izbijali smo kline - včasih skoraj do onemoglosti, vendar smo ob glasnem navijanju in spodbudnih pripombah inštruktorja ali soplezalca, klin vseeno iztolkli iz skale. Postavljali smo takšna in drugačna sidrišča, uporabljali »jebice« in »frende«, kot biki vlekli štrike, ko so nastajala trenja, pospravljali opremo po pasu, delali »abzajle«, kjer smo imeli zares nore razglede in adrenalin na višku. Zadnji dan pa smo že delali tudi na hitrosti. V najini navezi inštruktor ni popuščal. Glasno je navijal za naju, poglede sva ves čas usmerjala samo še kar najhitreje naprej, da sva našla primeren prostor za varovanje, hitra menjava opreme in gremo »gasa dalje« do vrha. Vrhovih in razgled na vrhu pa ... Nagrada za vse.

Za nekoga, ki ima rad naravo in gore in ki rad hodi ter pleza po njih, je ta tečaj res enkratna izkušnja s polno mero strokovnega znanja in mnenj. Osebno lahko o izkušnji s tega tečaja govorim in pišem samo v superlativih. Priporočam ga vsem tečajnikom ali pa tistim, ki želijo utrditi in poglobiti svoje praktično znanje za plezanje v hribih, se družiti v naravi, z ljudmi, ki mislijo podobno.



V nedeljo smo se polni vtisov spustili v dolino, kjer smo vsi skupaj spili še pijačo ali dve. Sledilo je slovo, nekaj izmenjav telefonskih številk in spet smo šli vsak svojo pot nazaj v ponoreli svet. Tečaj pusti ogromno misli in izkušenj. Potem pa je odvisno od posameznika, kaj bo »potegnil« iz njega. Ostane samo še »vežba« in želja, kakršnokoli že nosi vsak v sebi. Zase vem, da lahko rečem le »Se vidimo v hribih.«

Iskrena hvala vsem!

Mirjam Debevc