UIAA mednarodni plezalni tabor za mlade – Guillestre 2026

Letos smo se štirje zagreti starejši pripravniki iz Slovenije udeležili mednarodnega tabora v Guillestru. Prvi dan nas je čakalo kar nekaj vožnje. Dobili smo se v Ljubljani in se nato okoli šestih zjutraj odpravili proti Franciji. Med potjo se nismo veliko ustavljali, v dobri družbi pa je tudi pot hitro minila. Po približno osmih urah vožnje smo prispeli do hostla, v katerem smo bili nastanjeni med taborom.

Hitro smo spoznali tudi preostale udeležence tabora. Ker je bilo že precej pozno popoldne, smo se namestili v sobi, nato pa je sledila večerja. Po večerji smo imeli uvodni sestanek, na katerem smo dobili vse informacije o poteku tabora, predvsem pa smo izvedeli, kam se bomo odpravili naslednji dan. Ker so nas poslali drytoolat, nam zjutraj ni bilo treba vstati prezgodaj.

Po pol ure vožnje smo kombi pustili ob cesti in se odpravili do drytoolišča. Začeli smo z lažjimi smermi, ko smo se ogreli, pa smo napadli tudi težje. Okoli tretje ure smo končali plezanje in se odpravili nazaj proti hostlu. Ker nismo bili prepozni, smo zadnje sončne žarke izkoristili za druženje s preostalimi udeleženci tabora. Nato sta, tako kot vsak naslednji dan, sledila večerja in sestanek o načrtih za naslednji dan.

V torek smo odšli v Ceillac, kjer smo preplezali dokaj lahek večraztežajni slap. Ker smo ga hitro preplezali, smo se odpravili še do bližnje ledene sveče. Za njo je bila votlina, v kateri je bila tudi drytooling smer, tako da smo lahko poleg ledu napadli še skalo. Dan se je ponovno končal v dobri družbi pred hostlom.

Tretji dan smo se odpravili v Pelouse. Za razliko od prejšnjih dveh dni, ko je bil dostop zelo kratek, smo se morali tokrat nekoliko bolj potruditi. Po slabi uri in pol hoje smo prispeli do ledu. Plezali smo le en raztežaj, vendar je bil led tako širok, da ga je bilo mogoče plezati po treh različnih linijah. Na moje veliko veselje je bila levo od ledu tudi zelo lepa kombinirana smer. Na desni strani smo plezali še po skali, vendar z varovanjem od zgoraj, saj smer še ni navrtana. Ko je sonce zašlo, smo se odpravili nazaj v dolino na večerjo, ki ji je seveda znova sledil sestanek o načrtih za naslednji dan.

Naslednji dan smo odšli v Aiguilles. Tam imajo narejen umetni led, ki smo ga izkoristili za vajo manevrov, potrebnih pri lednem plezanju. Ti nam niso povzročali nobenih težav, zato smo vajo hitro končali in se odpravili plezat. Na voljo smo imeli vse od drytoolinga in kombiniranih smeri do čistega ledu. Na ledu je bilo večinoma urejeno varovanje od zgoraj, preostale smeri pa je bilo mogoče plezati tudi v vodstvu. Na poti nazaj smo se ustavili še v manjši trgovini, kjer smo lahko kupili kakšen spominek.

Zadnji dan plezanja so nas poslali v Crévoux. Znova nas je čakal nekoliko daljši dostop, vendar je bilo vredno, saj nas je pričakala zelo široka gmota ledu, po kateri je bilo mogoče plezati veliko različnih linij – od lažjih do težjih. Žal se je tudi ta dan, tako kot ves teden, poznalo, da je bilo čez dan zelo toplo. Do približno enajste ali dvanajste ure so bile razmere za plezanje zelo dobre, pozneje pa je led postal zelo mehak. Ko smo odhajali, smo lahko slišali tudi njegovo pokanje. Zato menim, da smo kljub nekoliko slabšim razmeram ujeli ene izmed zadnjih dni, preden tudi tam plezanje po ledu ne bo več mogoče.

V hostel smo se vrnili okoli četrte ure. Ker je bil to naš zadnji večer, je po večerji in sestanku sledila zabava. Nekateri so vztrajali dlje kot drugi, vendar mislim, da smo se vsi zelo zabavali.

Naslednji dan smo v miru spakirali in se podali na pot proti domu. Ker nam je bilo spotoma, so se z nami do Italije peljali še štirje udeleženci tabora. Pot domov je minila zelo hitro – vsaj do Slovenije, kjer smo se znašli v zastoju, zaradi katerega se je naš prihod zamaknil za približno uro in pol ali dve.

Tabor je bil zame zelo lepa izkušnja, na kateri sem spoznal veliko novih prijateljev. Morda se moja pričakovanja glede plezanja res niso povsem izpolnila, vendar je bila družba tako dobra, da mi niti malo ni žal, da sem se tabora udeležil.

Vtisi udeležencev

Tabora sem se udeležil že drugo leto zapored, saj je dobro organiziran dogodek, kjer lahko pridobiš veliko novih izkušen in znanja, prav tako pa spoznaš veliko ljudi. Priporočil bi ga vsem mladim plezalcem, željnim izboljšati svojo ledno-plezalno tehniko ter navezati nove stike. Zahvalil bi se tudi PZS za organizacijsko in finančno podporo.
-Urban