Sem zadnjič ravno tarnal o novembrski suši, ko je prišla vest o vzponu naveze AO Kamnik v severni steni Eigerja. Kako zelo sem vesel takšnih novic! Slovenskih vzponov v t.i. Zadnjih treh problemih Alp je namreč vse manj. Pa, da ne bom vedno samo tarnal ob teh dejstvih raje poglejmo za kaj gre tokrat.
Eiger
Klasična smer v severni steni Eigerja je pogosto imenovana tudi Heckmaier po Anderlu Heckmaierju, ki je leta 1936 skupaj s Kasperkom, Vorgom in Harrerjem opravil prvi vzpon preko najbolj znane gorske stene na svetu, Njegovo ime je prilšo v ospredje predvsem zaradi levejega deleža pri vodenja takratne naveze. 1800 metrov visoka in kar 4000 metrov dolga smer je verjetno najboljša kombinirana smer na svetu. Podati tak superlativ je seveda težko a v kombinaciji dolžine, sorazmerne težavnosti, lepote plezanja ter enormne zgodovinske vrednosti, je sigurno ne prekosi nobena druga. Plezanje te smeri je pravzaprav popotovanje skozi zgodovino alpinizma ob še vedno dokaj zahtevnem plezanju. Težka poč, Hiterstoisserjeva prečnica, Bivak smrti, snežišča, Ledna cev, Prečnica Bogov itd. so plezalni odseki katerih imena se pišejo z veliko začetnico že skoraj sto let. Mesta kjer so se dogajale najrazličnejše in številne žaloigre (kot so nesreče poimenovali v Harrerjevi knjigi Beli pajek). Stena je imela celo nadimek Mordwand. Danes žaloiger ni več veliko, sploh glede na sorazmerno veliko število uspešnih vzponov. Predvsem po zaslugi odlične reševalne službe v Grindenwaldu.
Prvi vzpon je bil opravljen v precej kopnih razmerah, seveda saj leta 1936 še niso znali plezat strmega ledu in so se ga ogibali. Čez ledišča so si nakopali stopinje ostalo pa je bilo bolje po skali. Sedaj je drugače in vsi težijo k ledu. Če je led, je običajno mraz in s tem večja varnost. Nekaj plezalnih mest izrazito izstopa in v njih si večina alpinistov pomaga s kakim potegom za obstoječo inštalacijo. Skala v steni je apnenec, tak malo čuden, nerazčlenjen in manj ugoden za plezanje z orodji. Čez prst je tako v veljavi tehnična ocena VI, 5, M6 (in kak A0 vmes).
Tokratni naši junaki Žiga Oražem, Rudi Nadlučnik in Matej Vrankar so steno preplezali v dveh dneh z bivakom na t.i. Bivaku smrti. Vrh so dosegli že v temi in še enkrat bivakirali na sestopu po zahdnem pobočju. Žiga Oražem je vzpon opisal na
strani AO Kamnik. Seveda sem nad vzponom navdušen. Fantje so se zagnali v steno brez vedenja o predhodnih, nedavnih vzponih. Spodaj so celo srečali francosko navezo, ki je obrnila in postregla s klasičnim in vedno prikladnim izgovorom na slabe razmere. Naši so jim verjetno povedali, da ni slabih razmer, so samo manj pogumni alpinisti (da omilim, klasični rek...). V sodobni naglici in frcajočih novicah seveda bralci hitro pozabimo, da je med vzponom, ki so ga opravili kamniški fantje tokrat ter vzponom v odličnih pozno pomladnih razmerah (ki se vsake toliko pojavijo), ko ne mine dan lepega vremena brez vsaj ene naveze v steni, neskončna razlika. Skratka; bravo!
Pocarska namesto Badila
Ana Baumgartner, Gašper Pintar in Jan Rugelj so šli raziskovat razmere nad Vršičem in ugotovili, da so te bolj slabe. Kljub temu so preplezali Pocarsko smer v vzhodni stenci Mojstrovke. Poleti komajda omembe vredna, je sedaj postregla z dokaj neugodnim plezanjem po slabi snežni prevleki.
V duhu nedavnega pametovanja na temo priznavanja dobrih poskusov bi omenil zelo smel poskus Pintarja in Luke Stražarja v severni steni Piz Badila (slika zgoraj). Lotila sta se Cassinove smeri (poletna VI, 800 m). Po dobri borbi sta morala obrniti nekje na polovici stene. Stena je bila sicer prekrita s škripavcem a zelo tankim. Seveda ob referencah akterjev, ni junaka, ki bi v ta dejstva lahko podvomil. Nekaj se šušlja o vrnitvi v boljših cajtih. V steni je bila sicer še ena naveza, ki je obrnila v Britanski smeri.
Triglav
Gorski vodnik Nejc Marčič in njegov gost Jasper sta plezala Kratko nemško smer v severni steni Triglava (IV-/III, 800 m). Razmere so bile klasične zimske, torej zahtevne. Nad ledenikom sta šla naprej preko Mullerjevega kamina do vrha Triglava. Tam pa so bile razmere, po Nejčevih besedah, idealne.
Kruder
Jernej Kruder se v teh novicah ne pojavi velikokrat. Malo zato, ker se nejgova dejavnost prepleta s športnim plezanjem in je težje izluščit »alpinizem« ter zato, ker se ne pohvali zelo rad in veliko. Eden od razlogov je morda tudi to, da so njegovi vzponi tako zelo nad sfero težav običajnega alpinizma, da si njegova dejanja lahko nazorno predstavlja zelo malo alpinistov.
V tednu plezanja v švicarskem Ticinu je preplezal vrsto zahtevnih raztežajev s klasičnim varovanjem v različnih smereh, med drugim Space Force (3. raztežaj, 8a) in Dalla Funivia Val Bavoni (1.R, 7c), obe na pogled. Celotno smer mu je uspelo povezati v Parete de Sonogno in sicer smer Ritorni notturni (8a+, 250 m). Dejal je, da je bil to negov največji fajt ob plezanju na pogled do sedaj. Žal mu je v nasledenjem raztežaju z balvanskim problemom, vzpon na pogled spodletel.
Srečno!
Tomaž Jakofčič
