Alpinistične novice 20.1.2026

Slapovi, slapovi, slapovi...

Zdi se, kot da smo v starih, mrzlih časih. Kljub temu, da mraz ni pretiran, se je v naših gorah uspelo oblikovati lepo število zaledenelih slapov. Legendarni Lucifer še vedno šibi pod težo plezalcev, ki ob vseh urah dneva in noči uživajo v lepo narejenem slapu. Desnemu kraku verjetno manjka še kakšen dan mraza. Prav tako se mora še nekoliko popraviti Sveča v Tamarju, ostale klasike pa so v redu. Pod Prisojnikom so obilno zaledenele vse klasike, razen Desnega slapu, ki mu manjka sveča. Plezati ga je mogoče z obvozom po levi. Na Jezerskem se plezajo Sinji slap, Ledinski slap in Vikijeva sveča.

Naš najbolj izkušen plezalec slapov in mixov, Klemen Premrl, je združil moči z Gašperjem Pintarjem, ki je seveda navdušen nad vsako alpinistično vragolijo. Opazila sta (ne vem, kdo prvi ali pač skupaj...) sistem prosto visečih sveč v steni Prednje glave nad Krnico, blizu smeri Kost za glodanje (M7, 30 m), ki je prva »moderna« kombinirana smer pri nas. V zadnjih dneh leta 1998 sta jo preplezala Aljaž Anderle in Klemen Premrl. Smer je v prihodnjih sezonah sprožila val plezanja tovrstnih smeri in tudi pri nas uveljavila »novo« plezalno disciplino.

Nova smer, Kost za lomljenje, je ocenjena z M8 in visoka 40 metrov. Zanjo potrebujete poleg nekaj krajših lednih vijakov tudi nekaj klinov. O lepoti linije priča fotografija, o kakovosti plezanja in težavnosti ob tako odličnih akterjih ni dvoma.  To, da en raztežaj dolge smeri nista opremila z nekaj svedrovci, še razumem, etika pač, da pa nista pustila v smeri še tistih nekaj navadnih, potrebnih klinov, me nekoliko čudi. Morda sta s smerjo opravila mimogrede ali pa avtomatično obupala nad morebitnimi ponavljalci in jim zato tudi nista šla naproti? V enoraztežajno smer, kjer je potrebno zabijati kline, se ne bo zgrnil avtobus plezalcev, sploh ob vsej množici lepše opremljenih tovrstnih smeri v Alpah. Prav tako bi zabijanje in izbijanje poškodovalo razpoko (ki jih verjetno ni v izobilju) do neuporabnosti. Ali ni vendarle eno največjih zadovoljstev nekoga, ki prepleza novo smer, da jo ponovi vsaj še nekaj ljudi?  

Tole je iz druge sfere a ima podobno sporočilo. Sam sem se včasih zelo repenčil proti vrtanju a v časovni distanci vidim, kar so zagovarjali nekateri. Specifika apnenca (oz naših sten) ter vsesplošen upad tolerance do nevarnosti (blago rečeno....) bo (oziroma je že) pripeljalo do pozabe večine alpinističnih skalnih smeri, ki niso opisane v Miheličevi knjigi Slovenske stene. Kdaj je nazadnje kdo ponovil čudovito (seveda tudi težavno), nekdaj kultno smer Četrt stoletja v Šitah? Ali sploh še kdo ve zanjo? Tistih nekaj starih alpinistov, ki še migljajo naokoli seveda še pomnijo a preplezati jo morda ne "želijo" več. Edini recept v teh časih je, da se smer (skalno ali kombinirano) pusti kolikor toliko opremljeno (če nima razčlemb za premična varovala), vsaj z navadnimi klini. Tako pač je. In če se vrnem k mixom, težke Kresalove (&Co) kombinirane smeri bo morda nekoč ponovil le še kak Pinti, iz radovednosti. Ostali pa se bodo raje zapeljali v Dolomite in se tam napenjali v podobno atraktivnih a lepše opremljenih smereh. Fact...!

Tine Cuder in Filip Princi sta preplezala Damoklejev meč (V, 250 m) nad dolino Plazje na severni strani Mangarta. Novica se je hitro razširila in kmalu so sledile še mnoge naveze. Cuder in Mioš Milanovič sta preplezala tudi Lukežev led (IV+, 250 m) v vznožju Loške stene. Legendarni, pet poštenih raztežajev dolgi slap, že dolgo ni bil v dobrih razmerah.

V Dolomitih sta Princi in Cuder preplezala smer Dust in the Wind (M8, 100 m) v Val di Fassa. Filip pa je z italijanskim prijateljem preplezal še slap Adrenalino (V, 140 m) nad Arabbo in Pockhorn (V, 140 m) nad Heiligenblutom.

Marko Volk in Marko Mavhar sta po lanskem poskusu zdaj uspela preplezati novo, divjo smer v ostenju Rjavčkega vrha. Imenovala sta jo Polentojedožerka. Težave segajo do M8, nekaj metrov A0. Pravita, da smer ostaja odprt projekt, torej vabljeni vsi močni.

Marko Volk je sicer s svojo ženo preplezal slap Fakinček (5, 80 m), naslednji dan pa še enkrat in nadaljeval s Fakinofom (V, 140 m), Sušico, Palenk po vseh različicah (do 3+, 100 m) ter Slapom pod Orlovskim gnezdom (4+, 50 m). Za vse skupaj z dostopi vred je potreboval 5 ur.

Vsaj še prihodnji teden bo odličen za plezanje slapov. Dovolj hladno bo, kljub pooblačitvi sredi tedna. Kako odporni so slapovi na blažje odjuge, je pokazal minuli vikend. Vsi smo se odpravljali z nekaj dvoma, a izkazalo se je, da so bili slapovi odlični za plezanje. Sedaj, ko je led debel (in se bo teden še debelil), pride ledu do živega le nekajdnevno vztrajanje temperature nad lediščem, tudi ponoči. Zgolj nihanje nad in pod lediščem je v bistvu najboljši scenarij za gradnjo slapov. Tako lahko pričakujemo še vsaj nekaj tednov ledne zabave.