Alpinistične novice 12.05.2026

Čas med novicami se včasih raztegne. Kot že rečeno pred časom, me ob vseh mojih pozivih k pomočniku ne sme nihče vleči za ušesa, če se kdaj malo raztegne. Drugi razlog je tudi, da smo alpinisti in plezalci precej leni poročevalci. Predvsem izven svojih osebnih profilov na socialnih omrežjih, kamor hitro prileti slika in par besed že pred prihodom domov. Za kaj več ni časa, saj življenje že teče dalje...! Zato sem počakal, da se vtisi pomirijo in novičke pridejo do mene.

Slovenski Ratikon
Prav živahno je bilo v Križevniku, predvsem v predostenju in Turniču. Krajši (v primerjavi z glavno steno), lepo udoben dostop ter čudovita skala so glavni razlogi za večji obisk. V osemdesetih letih je v masivu našel svojo oazo miru Franček Knez in tam preplezal večino linij, ki so obetale prosto plezanje z naravnim varovanjem. V zadnjem desetletju se scena vrača nad Robanov kot z nekaj novimi, zelo težkimi smermi, predvsem pa tudi s ponovitvami srednje zahtevnih smeri.

V času okoli 1. maja je bilo tam prav živahno. Gašper Pintar je bil tam trikrat. 25. aprila sta plezala s Katjo Mesarič smer Črno srce (VII, 200 m). Sestopila sta ob vrvi po Aktinidiji. Dva dni kasneje je plezal z Jernejem Celestino v Križevniku - Turniču, smer Mimo votline (VII-, 200 m), in se spustila po smeri. 3. maja spet, tokrat z Lukom Lindičem, smer Žerjavica (VII+, 200 m). »Čist hude smeri« je bil komentar. V vseh smereh je kar nekaj klinov in skala odlična.

Pakla
Paklenica je seveda »all time favorit« slovenskih alpinistov, posebno med prvomajskimi prazniki je gneča velika. Še včasih je bila. Sedaj ob dodatku vseh turistov in (avan)turistov pa je, sploh doli v kanjonu, situacija komaj vzdržna. Vsak ferajn običajno okupira katerega od kampov ob pakleniški »ulici« in tam je vse OK. Tudi pleza se. Seveda je naštevanje vzponov nemogoče, saj je bilo vzponov verjetno veliko. Od tega v Aniča Kuku verjetno zgolj 4 %. Luka Stražar je povedal, da sta z Jernejem Krudrom preplezala smer Duh Kneza (7c, 100 m) in nadaljevala v Rio (VIII+/IX-, preostalih 250 m). Rio v zgornjih dveh tretjinah še vedno ni navrtan in ponuja lepo »trad« plezanje. Kruder je prvo preplezal na pogled, Rio pa v drugem poskusu. Trenutno se vrača po poškodbi rame in očitno ni več daleč od popolnega comebacka.

Rušica
Južna stena Rušice je vsekakor ena naših najlepših sten za spomladansko ogrevanje. Dobra stran Rušice je, da v njej ne bo nikoli gneče. Dejstvo, da tudi najlažje smeri v steni zahtevajo alpinistično znanje, rezultira v kombinaciji z duhom današnjega časa v blagodejni samoti (ali pač v ravno pravem številu sorodnih duš).

Stena se spomladi hitro posuši. Včasih ostane pod steno nekaj snega, ki močno olajša vstop v nekatere smeri, katerih prvi raztežaji so težavni ali delikatni. Najbolj v Lalo Salamo, pa tudi v Z ognjem in mečem ter Črno kitaro.

Luka Stražar in Janez Jarc sta plezala Lijak (VI+/V, 250 m) in Kuštrasto (V+, 250 m). Slednja je bila v izstopnem kaminu malo mokra. Sara Jaklič in soplezalka (ne vem imena, ker tudi vir ni vedel...) sta plezali Ago (VI, 250 m).

Matjaž Jeran in Klemen Premrl sta plezala Za prijateljice (VIII+/VII-, 250 m), ki je bila v zadnjih letih prevrtana. Zamenjani so bili redki svedrovci in sidrišča. Lara Nikolič in Matic Primožič sta plezala Živela klasika (VII/VI, 250 m). Smer nima svedrovcev, je pa lepo opremljena s klini. Levja zasluga za to gre Benjaminu Ravniku, ki je ob prvi ponovitvi pustil kakih 20 klinov. Plezal je tudi nekoliko drugače kot prva plezalca. Predvsem v prvem raztežaju, obvozil pa je zadnjega.

Od drugod

Marko Volk in Mihael Vajda sta bila v južni steni Mrzle gore in prosto plezala smer Črna šalca (VII, 120 m). Nekaj dni pred tem je Marko sam prepleal Avrikelj (IV+, 150 m) v isti steni.

Z Aljošo Hribarjem sva aprila plezala nad Leccom. Med drugim tudi v steni Corna Di Medale. Stena je strma in zanimiva predvsem zaradi sončne lege, ki omogoča plezanje preko celega leta z izjemo poletne vočine. V njej so nove smeri plezali največji italijanski mojstri pred in po drugi svetovni vojni (Cassin, Bonatti, Gogna, Brianzi...). Smeri so opremljene deloma s klini in svedrovci, ocene niso najmehkejše. Midva sva plezala smer Anniversario (6a+, 380 m)

Goba
Maestro Silvo Karo se je odločil, da bo obudil Johanov memorial. Ta se je začel v spomin Janezu Jegliču - Johanu v letih po njegovi smrti na Nuptseju (1997). Na začetku je bil to predvsem apokaliptičen celonočen, množično obiskan žur s celim asortimanom alpinistično pijanskih vragolij (kako lahko flaša vina, ki prileti v zadnjo avtomobilsko šipo Kozjekovega avtomobila, ostane cela na zadnji polici, šipa pa v drobne kosce...?) in še malo tekmovanje zraven. Kasneje je bil vse manj žur in vse bolj tekma, dokler se dogodek ni izpel. Sedaj je štartal ponovno, predvsem kot tekmovanje v hitrostnem plezanju smeri Goba (7c, 100 m, izpuščeni so zadnji, lažji raztežaji). Pleza se z varovanjem od zgoraj.

Časi so za vse, ki smo to smer kdaj preplezali, skorajda neverjetni. V smer se je šlo (sploh, če je bilo treba smer naštudirati) za večji del dneva, sedaj jo je zmagovalec Jernej Kruder preplezal v 8,01 minute. Drugi je bil Bor Savnik. Najhitrejši doslej je bil sicer leta 2009 Klemen Bečan (7,41). Zmagovalka med dekleti je bila Mina Markovič (28,58) pred Lučko Franko. Tretji med moškimi je bil Matej Sova, ki je sicer edini, ki je tekmoval na vseh memorialih. Super!

Mont Blanc
Ob novicah o odličnih razmerah in vzponih v velikih alpskih stenah sem mislil, da bo kaka novica na to temo priletela tudi s strani slovenskih alpinistov. Glava je že v skalnih stenah očitno. Tudi prav!

Maj je idealen čas za smuko z najvišjega vrha Alp. Spust preko severnih vesin je sicer že domena alpinističnega smučanja, a dandanes ni nekaj posebnega. V kolikor nisi star zgolj 15 let...! Lovro Gričar je sin gorskega vodnika. On na poti navzgor in oče Klemen že počasi (se ne da zlahka...) navzdol, sta se »našla« na legendarnem vrhu. Najprej sta se aklimatizirala na Gr. Paradisu (4061 m) in nato brez problemov prišla na Belo goro ter odsmučala preko severnih vesin na ledenik Bossones. Bravo obema!

Srečno!
Tomaž Jakofčič