petek, 10. avgust 2018
Vojna med klinom in svedrovcem? | kolumna
Komisija za alpinizem PZS je začela junija objavljati alpinistično kolumno. Avtorica tretjega zapisa je Maja Šuštar, ki kolumno sklene z naslednjimi besedami: "Zanima me, kaj bi na vse to rekla klin in svedrovec, če bi ju povprašali za mnenje. Verjetno bi znala povedati le to, da sta oba narejena iz iste snovi, vendar namenjena namestitvi na različna mesta. Prav tako smo tudi mi vsi narejeni iz iste snovi in ista sila nas žene v višave, le vsakogar po drugačni poti. Zato moramo v smislu početja enih in drugih iskati podobnosti in spoštovati razlike."
Tema, če svedrovec sodi v hribe ali ne, je res že neštetokrat prežvečena, preteklo je že mnogo perečih debat, še vedno se pojavljajo zelo čustveni odzivi posameznikov, pa čeprav je etični kodeks jasno in po mojem mnenju zelo dobro zastavljen. Svedrovec je dovoljen, vendar z minimalističnim pristopom in brez prevrtavanja obstoječih smeri. Stvari so jasno opredeljene. Vendar zakaj vojna še vedno traja? Vojna med klinom in svedrovcem, nevarnostjo in varnostjo, avanturo in razkazovanjem mišic v skali. Vojna med ‘alpiji' in ‘frikoti' pravzaprav ... Kdaj in zakaj je sploh nastala? Verjetno v trenutku, ko je športno plezanje postalo samostojna disciplina. Sama sem ta dogodek jasno opazovala na društveni ravni. Ker sem bila med svojo plezalno potjo vpletena na obeh straneh, si o tem upam tudi javno spregovoriti.
Torej nekoč, natančneje v začetku devetdesetih, sem pristopila na ferajn. Športnega plezanja se na društveni ravni takrat ni obravnavalo kot samostojne discipline, ker pa sem bila še otrok in ker se alpinizma nisem smela lotiti, sem se pač ukvarjala zgolj s športnim plezanjem. Takrat na društvu ni bilo mogoče zaznati kakršne koli delitve na ‘frikote' in ‘alpije', vsi smo bili plezalci, navdušeni nad svojim početjem. V trenutku pa, ko se je na društvu uradno osnoval športnoplezalni odsek, je nastal razdor med alpinisti in športnimi plezalci. Kako se ga je čutilo? Recimo primer - na ferajnu smo za veliko mizo v vrstnem redu pripovedovali, kaj smo plezali konec tedna ... Eden je pripovedoval o grapi v Planjavi in množica se je odzvala z navdušenim kupom vprašanj, drugi je plezal v manj znanem pogorju in spet navdušenje. Nato je prišla vrsta na nas, ‘frikote', in eden od nas pove, da je v Mišji peči zlezel ta in ta 8a, fenomenalno smer po kapnikih, ki zahteva res ogromno vzdržljivosti. In množica se je odzvala z: ‘Aha, OK, gremo dalje.' Tistih nekaj ‘frikotov', ki smo kljub očitnemu razslojevanju še vedno, zaradi svoje tradicije, hodili na ferajn, pa je počasi začela zavzemati stališče: ‘OK, vi pa te vaše grape, tisto lazenje po skoraj položnem kamenju je res mala malica!' Nastala sta torej dva pola, vsak je zastopal svoje stališče, vsak je imel svoj prav. In nihče ni hotel razumeti, da ima prav tudi nasprotna polovica.
Mnogo let pozneje me je plezalna pot ponesla na drugo stran. Želela sem plezati težje opremljene smeri v hribih, ker pa je bilo za to težko najti soplezalca v športnoplezalnih vrstah, mi ni preostalo drugega, kot da se vpišem v alpinistično šolo. In ta pot je seveda vodila čez te iste grape, ki sem se jim pred leti posmehovala. Pa so me pošteno pošolale! Pokazale so mi, da močni prsti in visoka fizična in tehnična plezalna pripravljenost v gorah prav nič ne pomenijo, če h gori ne pristopiš z globokim spoštovanjem in ljubeznijo. Gora ima svojo voljo in ne spusti vsakogar čeznjo. Izkušnje predhodnih iskalcev skritih prehodov so dragocene in brez njihovega vedenja ni mogoče daleč priti. Še vsaka smer, za katero sem bila prepričana, da bo sprehod, se je izkazala za gromozanski psihofizični izziv. In počasi sem začenjala razumeti drugo plat, ‘alpije', ki se jim obiskovanje plezališč zdi gromozanski nesmisel. Tudi meni se zdi, v tem trenutku. Z lahkoto in skoraj brez slabe vesti v zadnjem trenutku pustim na cedilu ‘frikovskega' soplezalca, če se pojavi ‘alpi' soplezalec s predlogom kake fine klasike iz znane Miheličeve knjige. Še bolj z lahkoto zamenjam težko navrtano večraztežajko, za katero bi pred nekaj leti za soplezalca tudi plačala, za podrto, le redko plezano linijo četrte stopnje. Pa ne da prve fizično ne bi zmogla, vseeno pa mi avantura in psihofizični izziv, ki jo predstavlja druga varianta, ta trenutek več pomeni.
Vendar pa, ali se bom zdaj posmehovala tistim, ki lezejo samo navrtanke? Nikakor ne! Razumem njihov izziv, razumem njihovo ljubezen. Vsi smo v tem športu z istim namenom, vsi iščemo svoje poti, svoje meje, vendar vsak na svoj način. Klin in svedrovec imata enako vrednost, vendar služita drugačnemu namenu. Zato morata biti prijatelja, ne pa sovražnika. Športnoplezalna večraztežajka in stara klasika z lahkoto potekata ena ob drugi, brez da bi se morala katera koli od njiju spremeniti. Prostora je za vse dovolj, le razumeti in spoštovati moramo, da želimo v isti steni početi različne stvari. Bodi in dovoli biti, živi in pusti živeti!
Kaj pa sivo področje delno navrtanih alpskih oziroma klasičnih smeri? Je to področje prav tako dovolj jasno pokrito s kodeksom? Letošnja polemika glede sprva skorajda spregledanega vzpona v smeri Spomin Luke Krajnca ob dodeljevanju najvišjih nagrad v alpinizmu je dokaz, da bi morali o tej temi še razmišljati in jo tudi natančneje opredeliti. Morda ob tem spet podam primer razmišljanja na društveni ravni. Lani sva z društvenim kolegom preplezala Bergantovo in bila sva nemalo ponosna, da nama je tako hitro uspelo. Pa je tretji društveni kolega, ortodoksen zagovornik klinov, komentiral: ‘Ah, to je nasvedrano, ta frikarija po hribih je res brezvezna!' No, vsakogar s podobnim razmišljanjem pozivam, naj gre še danes frikat na tisto zbirko prastarih svedrovcev, ki so jo verjetno že ob njihovem nameščanju ukradli iz muzeja. Poleg tega preostanek raztežajev ne ponuja možnosti vpenjanja svedrovcev. Je to frikarija? Je res frikarija, če vrhunski alpinist v delu smeri, ki ne omogoča drugega načina varovanja, namesti svedrovec? Sper bo otrodoksnež komentiral, naj si pač izbere linijo, primerno svojim sposobnostim. OK, vendar to pomeni, da bodo potem določene linije za vselej ostale nepreplezane. Ali pa, nasprotno, kogar bo ta določena linija vseeno preveč mamila, bo na račun priznanja ortodoksne alpinistične srenje samega sebe pahnil v smrt. Ali res to želimo?
Zanima me, kaj bi na vse to rekla klin in svedrovec, če bi ju povprašali za mnenje. Verjetno bi znala povedati le to, da sta oba narejena iz iste snovi, vendar namenjena namestitvi na različna mesta. Prav tako smo tudi mi vsi narejeni iz iste snovi in ista sila nas žene v višave, le vsakogar po drugačni poti. Zato moramo v smislu početja enih in drugih iskati podobnosti in spoštovati razlike.
Maja Šuštar