Biti ali ne biti? Vrtati ali ne vrtati? To je zdaj vprašanje

Če sem še bolj konkreten. Vse več je jasnih pozivov, da naj KA da soglasje ali celo organizira opremljanje določenih alpinističnih smeri s svedrovci. Smeri, kot so določene klasike, ali npr. 10 smeri v Vežici ali pa opremiti sidrišča za spuste po vrvi v določenih stenah. Prav tako naj bi zamenjali stare svedrovce, ki so jih namestili prvenstveni plezalci, npr. v Herletovi ali smeri Kunaver-Drašlar itn.

Ideje zagovornikov vrtanja so različne - naj bi se navrtala samo sidrišča ali celotne smeri ali samo ključna oz. posamezna mesta smeri. Prav tako so argumenti za vrtanje različni. Prvi argument je varnost. Z dodajanjem svedrovcev naj bi se ta povečala. Za primerjavo in argumentacijo vrtanja se mnogokrat omenja in sklicuje na različne prakse po alpskem prostoru (tudi drugod) v tujini. S tem naj bi se tudi povečala dostopnost določenih smeri širši populaciji plezalcev. Spet plezalcem, ne le alpinistom. Argument nekaterih zagovornikov je tudi duh sodobnega časa, v smislu, da sodobni čas zahteva prilagajanje in korak s časom. Ter drugo.

Tako kot so argumenti za, so tudi argumenti proti uporabi svedrovcev v že obstoječih smereh. Moje osebno stališče je jasno. Alpinisti moramo slediti slovenskemu alpinističnemu kodeksu, kjer je med drugim jasno opredeljeno, kako je glede svedrovcev v že obstoječih smereh. Pa tudi pri plezanju novih smeri. Stvar je na tem mestu nedvoumna. Vsako dodajanje svedrovcev v že obstoječo alpinistično smer je v nasprotju s slovensko alpinistično tradicijo, etiko in omenjenim alpinističnim kodeksom. Zato je vsako samostojno ali skupinsko dodajanje svedrovcev in s tem spreminjanje karakterja smeri nedopustno in nesprejemljivo. Izjeme, če so, potrebujejo soglasje oz. konsenz avtorjev smeri, lokalnih alpinističnih skupnosti in KA.

Za razumevanje pravil (ne)nameščanja svedrovcev je nujno (!) potrebno prebrati slovenski alpinistični kodeks. Zlasti uvodne tri odstavke kodeksa in poglavje »Etika plezanja« in »Varovanje«, ki govori o (ne)uporabi svedrovcev. Zato preden nadaljujete branje tega besedila, preberite omenjene odstavke v alpinističnem kodeksu na strani KA: https://ka.pzs.si/vsebina.php?pid=5

KA bi rada odprla debato oz. javno razpravo na to temo. Radi bi soočili oba pola, da predstavita svoja stališča. Sam bi rad slišal predvsem zagovornike dodajanja svedrovcev, z idejami in pogledi, argumentacijo, konkretnimi predlogi ter drugim.

Tema je aktualna in bo morda razdelila slovensko alpinistično sceno na dva pola. Pro et contra. Tako kot to Slovenci dobro znamo. Problematika ni nova, že večkrat je bila pri nas na sporedu, tudi v tujini je. Že hiter pregled spleta na tujih plezalno-alpinističnih portalih in forumih nakazuje isto dilemo tudi zunaj meja Slovenije.

Dejstvo je tudi, da določeni posamezniki (že) delujejo na svojo pest in nameščajo (posamezne) svedrovce v obstoječih (starih) alpinističnih smereh. V Sloveniji poleg alpinističnega kodeksa nimamo zapisanega pravilnika o tej temi. Pa ga bomo morali očitno narediti, da se bo vzdrževal določen red. Imamo pa tradicijo in ustaljeno prakso.

Menim, da se moramo zavedati, da se je slovenska alpinistična etika razvijala skozi leta. Nanjo so vplivali celotna alpinistična skupnost, tudi PZS, ter predvsem nosilci in protagonisti (vrhunskega) alpinizma, ki so razvi(ja)li odnos do alpinističnega plezanja, narave, skale in same plezalne etike. Vedno v skladu z zgodovinsko aktualnimi mednarodnimi alpinističnimi trendi ter smernicami v konkretnem času in prostoru, prilagojeno slovenskemu alpskemu prostoru (kamnini) in slovenskemu alpinistu. Rezultat je dosedanji odnos alpinista do gora, smeri in plezanja, itn. Kot že rečeno, je bistvo zajeto v alpinističnem kodeksu.

Za razumevanje tematike moramo alpinistični sodobniki poznati vsaj grobo zgodovino (vsaj slovenskega) alpinizma, hkrati pa razumeti in spoštovati, da bodo tudi prihajajoče generacije alpinistov iskale svoje mesto v svetu alpske vertikale. Zato moramo sodobniki spoštovati preteklost in ohraniti okolje prvinsko tudi za prihodnje rodove. Če mi česa ne zmoremo, bodo pa morda čez čas, kajne? Pa tudi, če ne bodo, imeti morajo možnost.

Ob razmišljanju o tej temi lahko človek hitro trči ob različne poglede. Npr. bolj praktičnega, kjer bi verjetno vsak alpinist kdaj želel, da bi se v oni smeri točno na tistem mestu pojavil svedrovec, ki bi ga vpel in bi stres, negotovost in strah (v trenutku) izginili. Verjetno ga ni alpinista, ki si tega ne bi v kakem trenutku zaželel. Ali pa npr. bolj filozofsko nazornega, kjer bi se v luči številnih misli Klementa Juga hitro vprašali o smiselnosti tega početja. Ali moramo res spreminjati okolje zaradi lastnih negotovosti, pomanjkljivosti in nepopolnosti? A je varljivo zavetje »varnih« svedrovcev res dovolj velik argument, da posežemo v tradicijo, duh časa, avtorjev prvenstveni (športni) dosežek, psihološko in nazorsko komponento? Tudi filozofsko? Etično? Ali ne s tem samo opravičujemo svoje slabosti?

Kaj pa vrhunski alpinizem? A je razlika, če se (popolno ali delno) opremi ena klasika ali pa neka moderna alpinistična smer? Kdo sploh lahko razpravlja o alpinizmu na najvišji ravni? Samo tisti najboljši? Kdor koli?

Danes se pojavljajo tudi plezalci, ki niso formalno alpinisti in plezajo alpinistične smeri. Tudi mnogi alpinisti zadostijo tistim minimalnim pogojem, da pridobijo naziv alpinist, zares pa niso nikoli tisti alpinisti v klasičnem smislu. Morda je njihova miselnost, pristop in ne nazadnje tudi odnos do gora, smeri in plezanja drugačen od alpinističnih klasikov. Kaj pa vpliv mnogih športnih plezalcev, ki tudi zahajajo v alpske stene ter njihov odnos do plezanja in tradicije, tudi etike?

A so vse te pobude za vrtanje enostavno sodobna realnost? Bomo odprli Pandorino skrinjico? A bomo spremenili (spustili) kriterije, ker tako zahteva čas? Čas? Morda le peščica plezalcev? Interesna skupina? Posamezniki? Kdo zares? In koliko?
A ni ena bistvenih lastnosti alpinizma ta, da alpinist sprejema izzive, ki jim je kos? Ja, iskanje lastnih meja in premikanje teh. A bomo ta temelj alpinizma zatajili, ker bi radi preskakovali stopnice, plezali »varneje« in naredili gore dostopnejše?

A so navrtane smeri v gorah zares varnejše? Tehnično varovanje alpinista in posledice tega so konec koncev samo ena izmed nevarnosti, ki prežijo na nas tam zgoraj. Z »varnimi« navrtanimi smermi se bodo nemara pojavljali alpinisti (plezalci), za katere bi bilo bolje, da tam ne bi bili.

Po drugi strani pa kakšno navrtano sidrišče za spust res ne bo zamajalo temeljev alpinizma. Ali pač?

Kot rečeno. Sam stojim za stališči, zapisanimi v slovenskem alpinističnemu kodeksu. Hkrati pa se kot alpinist in član krovne alpinistične organizacije zavedam, da je treba včasih določene poglede prevetriti in jih osvežiti. Če ne drugega, se bo s to debato osveščenost in razmišljanje o alpinistični etiki (ponovno) razširilo med alpinistično (plezalsko) populacijo. Vsaj to bi si želel. Če bo alpinistični mainstream zahteval prilagoditve, je najmanj to, da jih bo KA morala skupaj s stroko in lokalnimi alpinistični skupnostmi resno obravnavati. In morda se tudi kaj spremeni.

Do takrat pa od slovenskkih alpinistov pričakujem dvoje. Najprej različne poglede obeh strani. Argumentirane zapise, ki jih bomo objavili v alpinistični kolumni ali kako drugače. Še enkrat, pro et contra! Ter drugo! Vsako samostojno nameščanje svedrovcev v obstoječih slovenskih klasikah in drugih nenavrtanih smereh je strogo prepovedano. Vse, kar je v neskladju s slovenskim alpinističnem kodeksom, je nesprejemljivo. Tako smo se alpinisti skozi čas demokratično dogovorili. In če bo kdaj drugače, se bomo spet demokratično dogovorili. Do takrat nam mora pa vest odgovoriti, kaj je prav in kaj ne.

Vrtati ali ne vrtati? Biti ali ne biti? Pa se vprašajmo. Zares!

Sam sem navrgel nekaj svojih pogledov in vprašanj, ki se mi pojavljajo. Zgolj za okus ali kot iztočnico za argumentirane in bolj poglobljene poglede. Vaše poglede.

Alpinistične dame in alpinistični gospodje, zdaj pa pisala v roke in prosim, izpostavite se in delite svoje poglede in argumente.

Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi stališče IO KA PZS.