Na zahodu nič novega ali kje ste dobri fantje?

V svojih dvajsetih letih bolj ali manj intenzivnega ukvarjanja z alpinizmom sem (bil) aktivni udeleženec slovenske alpinistične realnosti. Po letu 2010, ko sem prevzel načelništvo KA, celo eden glavnih akterjev alpinističnega dogajanja. Od blizu spremljam, kako se alpinistična scena v Sloveniji spreminja. To spoznavam na mnogo ravneh alpinističnega življenja in udejstvovanja tako pri alpinistih posameznikih kot pri alpinističnih odsekih. Po svoje razumljivo, saj vse nekako sovpada z vsesplošnimi spremembami sodobne družbe. Evolucijski proces, ki ga je težko koreniteje spreminjati ali vplivati nanj. Pa se res (nič) ne da?

Ko sem bil še mlajši, sem se mnogokrat spraševal, a se res ne da storiti nič, da se zadeve premaknejo? Na različnih področjih, na različnih ravneh? Večinoma sem prišel do enakega zaključka. Seveda se da! Samo vključiti se je treba. Zbuditi se je treba, odpreti oči, razmisliti, postaviti cilj, se soočiti s situacijo, zavihati rokave in pljuniti v roke. Če malo posplošim. Seveda to ni vedno lahko, večinoma je celo ravno nasprotno. Da so spremembe mogoče, dokazujejo številni posamezniki, skupine, organizacije, institucije itn., pravzaprav že vso zgodovino človeštva. Koliko dogodkov, zgodb, ne nazadnje knjig in filmov itn., navdihujočih in globokih, lahko vsrkamo vsak dan? Tudi v alpinizmu je tako. Ja, tudi v slovenskem. Aleš Kunaver npr. je že bil tak. Večina nas pozna njegov legendarni stavek: »Če zamudiš vlak, moraš teči hitreje kot vlak!« Poznavalci boste vedeli, v kakšnem alpinističnozgodovinskem kontekstu so bile izrečene te besede, kaj je sledilo in kam so posamezni dogodki ter posamezniki pripeljali slovenski alpinizem vse do današnjih dni. Nismo vsi alpinisti kot Aleš in ne moremo vsi narediti takšnih premikov. A to sploh ni pomembno. Pomembno je, da vsak prispeva svoj delež. Pa ga? Zares?

Kje pa smo danes? Kaj se danes dogaja s slovenskim alpinizmom? V luči prejšnjega odstavka se mi poraja vprašanje, a smo še na »Aleševem« vlaku? A tečemo hitreje, mimo njega? A smo sestopili in je odpeljal naprej mimo nas?

Zunanji opazovalci mnogokrat zaključijo, kako je slovenski alpinizem še vedno v svetovni špici, le poglejte, koliko zlatih cepinov nosijo domov slovenski alpinisti. (Ah, ti zlati cepini!) A upam si trditi, da to ni pravi pokazatelj realnega stanja. Za to je po moje treba podrobno pogledati posamezne alpinistične odseke (AO) ali klube. Ti so jedro in srce slovenskega alpinizma. Tam se rojevajo alpinisti. Kaj se dogaja tam? Koliko se pleza v hribih? Kako se prenaša izkušnje na mlade rodove? Koliko je še ferajnovskih odprav? Če povzamem, kakšno je življenje tam?

Menda je vse več ljudi v gorah, alpinistično pleza jih pa vse manj. Po nedavnih posvetih KA z načelniki slovenskih AO-jev ali klubov bi lahko v splošnem zaključili, da so alpinistične šole še kar obiskane, a alpinističnih pripravnikov, ki opravijo izpit za alpinista, je vse manj. Alpinistična piramida se manjša, kljub že omenjenemu relativno velikemu številu tečajnikov. Manj je alpinistov, posledično manj perspektivnih alpinistov, manj nadpovprečnih alpinistov in manj vrhunskih alpinistov. Teh, ki so na vrhu alpinistične piramide. Lahko bi rekel, da marsikje življenje na odsekih v splošnem zamira, vse manj je občutka pripadnosti. Z izjemami, seveda. Ali je to le trenutni trend in se bo v neki točki krivulja obrnila navzgor ali je to ireverzibilen proces, ki je rezultat mnogih dejavnikov v družbi in v sodobnem slovenskem alpinizmu. Še en fenomen se zaznava, in sicer status alpinista postaja končni cilj alpinističnega udejstvovanja, ne le (začetna) stopnica na alpinistični poti. Obvezna tema za kdaj drugič.

Poraja se vprašanje, zakaj je tako. Ali danes alpinizem res ni več privlačen za mladostnike? A je narava alpinistične večletne rasti in uvajanja ter dolgotrajne ferajnovske iniciacije res tako preveč zahtevna, da mladina noče več skozi ta proces? A smo se izgubili, zdaj že klišejsko, v nabiranju lažjih všečkov pri drugih športih in aktivnostih? Zakaj tečajniki in pripravniki ne ostajajo na odsekih in ne opravijo izpit za alpinista? Zakaj alpinizem kot način življenja postaja nezanimiv? Pa saj so aktivnosti/športi v naravi (outdoor) v porastu. Zakaj pa alpinizem ne več?

Trenutno imam več vprašanj kot odgovorov in kot alpinist srednjih let (v žargonu: staruh) se lahko predam cenenemu slovenskemu »šankekspertnemu komentatorstvu« in se začnem zmrdovati nad današnjo mladino.
 
A zares me zadnje dni okupira drugo vprašanje. Kje so se izgubile generacije srednjih in starejših alpinistov, po stažu in letih? Moja generacija in starejše. Kaj pa mi naredimo za naš (nekoč) tako dragi alpinizem? Kam so torej izginile generacije alpinistov 90-ih in alpinistov, ki so bili aktivni po letu 2000? Tudi starejših, seveda. To se generacije, ki nosijo alpinistične izkušnje, znanje in modrost. Zdi se mi, da je moja generacija zatajila. Pa malo mlajše in starejše generacije tudi. V neki meri smo pretrgali dolgoletno verigo in prepustili mladino sami sebi. Mladino, ki v alpinizmu tako zelo zelo potrebuje mentorstvo; prenos znanja in izkušenj, inspiracijo, grajo, nadzor, usmerjanje, svetovanje, vodenje itn. Proces, skozi katerega smo šli vsi. Se še spomnite? Seveda so izjeme, a so žal le to, izjeme.

Generacije alpinistk in alpinistov, ki so bile nekoč tako aktivne. Zakaj nočete več pisati? Zakaj so nove slovenske osebnoizpovedne ali potopisne alpinistične knjige tako redke? Zakaj niso alpinistična predavanja pogostejša? Kje ste generatorji aktualnega kritičnega razmišljanja? In če se vrnem k začetku svojega razmišljanja, zakaj se skoraj nihče več noče vključiti v procese vodenja in odločanja? Ali je osebno izpostavljanje postalo res tako obremenjujoče? Seveda lahko vsemu temu sledi preprost odgovor: služba, družina, druge obveznosti in drugi interesi. Temu zares težko oporekam, ampak ali je res to to? Je res »samo« to?

Nedavno sem prebral zanimiv citat irskega državnika in filozofa iz 18. stoletja Edmunda Burka, ki je menda izrekel naslednje. »The only thing necessary for the triumph of evil is for good men to do nothing.« Če površno poslovenim: »Edina stvar, potrebna za zmago zla, je, da dobri fantje ne storijo ničesar!« Seveda je rek v našem kontekstu preveč apokaliptičen, a vseeno se mi zdi misel na mestu. Zakaj se posamezniki, ki bi lahko kaj dali od sebe, »skrivate« v svojem svetu, se ne izpostavite in ne prevzamete določenih odgovornih nalog, ki nam jih nalaga alpinistična realnost današnjega časa? O moralni dolžnosti ali odgovornosti je morda preveč idealistično govoriti, a s(m)o še posamezniki, ki jo čutij(m)o. A nas je ponorela potrošniška družba zasvojila do te mere, da smo izgubili občutek za skupnost in sočloveka ter je gonilo naše aktivnosti le še lastni užitek in interes? Nimamo več idealov ali so ti postali predvsem materialne narave in lastna egocentrična izpolnitev? Nas preteklost nič ni naučila?

Brez akcije ni reakcije. Brez vpletenosti in angažiranja alpinističnih protagonistov nas bo reka časa preprosto odnesla. In po moje se nam to v neki meri že dogaja, prepustili smo se toku. Samo zagnana KA ne bo dovolj. Evolucijsko bomo zaostali. Ne bomo prvi. Vlak bo odpeljal naprej, brez nas.

Torej, kje ste dobri fantje?

Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi stališče IO KA PZS.