S knjigo v gore (20) Trden kakor skala: Alpinizem

Alpinizem     >>> spletna knjižnica S knjigo v gore

Vodilo Kjer je volja, tam je pot, ki je tedaj vladalo v Evropi, je navduševalo tudi slovenske mlade plezalce in se je prav tako zasidralo v Skali, ki je v obdobju svojega obstoja združevala veliko večino tedanjih najboljših slovenskih alpinistov. Skalaši so načrtno preplezali večino sten in grebenov v domačih gorah - najprej so ponavljali vse že obstoječe stare smeri, ki so jih po večini preplezali tujci, nato so dodajali svoje, plezali pa so tudi v tujih gorstvih. Iskali so nove, še nepreplezane smeri v stenah in nove pristope na vrhove; mnogo smeri še danes nosi njihova imena. Pomembna vzgiba sta bila domoljubje in tekmovalnost, saj so močno občutili avstrijsko-bavarsko pa tudi italijansko konkurenco v slovenskih gorah; slovenske stene so hoteli preplezati v imenu celotne slovenske narodne skupnosti, zato jih je prizadelo, če je tuja naveza pri nas preplezala prvenstveno smer.

Z uvedbo sistematičnega dela in moderne plezalne tehnike so postavili trdne temelje za vrhunska dejanja slovenskega alpinizma po drugi svetovni vojni. Dosežki so še večji, če upoštevamo, da so jih ustvarili z dokaj preprosto opremo - na začetku zgolj z vrvjo in cepinom, sprva kar bosi ali v nogavicah. Poleg letnega so gojili tudi zimski alpinizem. Organizirali so plezalne šole, tečaje in predavanja, člani so morali svoja alpinistična, smučarska in druga skalaška dejanja dokazovati z izpolnjevanjem turnih kontrolnih pol, vodili so knjige plezalnih vzponov. »Skala si je posebno stavila v načrt, da po vseh možnostih vzgojuje člane v umne alpiniste, to je da jim dviga čut za samostojno gibanje v gorski naravi, jih vežba tehnično, hkrati pa, da pri izvedbi svojih nalog izloča vsak kvarni vpliv športa na človeka. Tako se od članov zahtevajo tudi kvalificirane ture, to se pravi: v še neznane ali vsaj malo znane predele naših planin, nadalje, da tudi pozimi hodijo v planine.«

Skalaši so v razmeroma kratkem obdobju obstoja, zlasti v prvem desetletju, v energičnem zamahu drugega za drugim nizali prvenstvene vzpone in ponavljanje smeri do V. težavnostne stopnje, rešili večino plezalskih ciljev v osrednjih slovenskih stenah, ki so jih takrat - po tujem zgledu - začeli imenovati »problemi«, tako v letnih kot zimskih razmerah in v alpinistični zgodovini pustili neizbrisen pečat. Za prvo desetletje je za Skalo značilna usmeritev predvsem v kakovostni letni alpinizem, v drugem desetletju pa prav tako v zimski alpinizem. Vrhunec nadaljevanja predvojne skalaške generacije plezalcev pomeni preplezani Osrednji steber Triglavske severne stene junija 1945, ko so se slovenski plezalci prvič dotaknili VI. težavnostne stopnje.

Do prihoda Klementa Juga v TK Skala leta 1922 so skalaši opravljali le lažje plezalne ture. Uporabljali so zgolj konopljeno vrv in zelo preproste plezalnike; klinov, vponk in druge plezalne in varovalne opreme še niso poznali. Idejno so prav po zaslugi Juga zelo hitro napredovali in v nekaj letih dosegli raven evropskih plezalcev in njihovih vzponov. Jug je s svojim prihodom med skalaše ustvaril prvo jasno ideologijo alpinističnega dela TK Skale - pri doseganju ciljev je zahteval strogo samodisciplino, skrajne telesne in duševne napore, poudarjal je moč volje ter stremel k moralni popolnosti. Jug je bil prvi, ki je začel načrtno plezati tudi prvenstvene smeri. V treh letih svoje plezalske poti je napredoval od najlažjih plezalnih vzponov do izredno težavnih. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil med prvenstvenim solo vzponom čez zahodni del Triglavske severne stene, »desno od lednega žleba«. To Jugovo smer sta leta 1930 prva preplezala Pavla Jesih in Milan Gostiša in danes nosi ime Jugov steber.

Jug pa je v slovenski alpinizem prinesel še nekaj. Kot primorskega Slovenca, ki je zaradi fašizma pribežal v Jugoslavijo, ga je zelo motil tuj vpliv v naših gorah, predvsem prvenstveni vzponi tujcev, po večini nemških plezalcev. Na prelomu 19. stoletja se je v naših stenah odvijal boj za vpliv v gorah med Slovenskim planinskim društvom in nemškimi planinskimi društvi, v dvajsetih letih pa je bila po Jugovi zaslugi pri nas tekma za prvenstvo v stenah - med slovenskimi in tujimi plezalci. Nekdanji boj za gore se je tako spremenil in prenesel v stene - to nam povedo že imena smeri, ki so nastala v začetku 20. stoletja, najnazornejši je primer Triglava in njegove severne stene, ki je bila simbol tega časa in boja: Nemška smer, Slovenska smer, Bavarska smer, Gorenjska smer ...

Po Jugovi smrti je prišlo do skoraj popolnega alpinističnega zatišja v okviru TK Skala. Klub je iz nedejavnosti potegnila generacija ljubljanskih in jeseniških plezalcev, ki so v času po Jugovi smrti šele začenjali plezati, na primer Mira Marko Debelakova, Pavla Jesih in Miha Potočnik. Razvijala se je plezalna tehnika, preplezane so bile vedno zahtevnejše smeri in do leta 1932 so naši alpinisti opravili številne plezalne vzpone v domačih Alpah. Kmalu so se usmerili tudi v tujino, predvsem v italijanske Dolomite in avstrijske ter nemške Alpe. Povzpeli so se tudi na Mont Blanc ter plezali v Karpatih in Dinarskem gorstvu. Poleg omenjenih so se v prvem povojnem obdobju najbolj izkazali še Joža Čop, Stanko Tominšek, Edo Deržaj, Milan Gostiša, Jože Lipovec, Herbert Drofenik, Mirko Kajzelj, Boris Režek, Vinko Modec, Maks Iglič, Janez Gregorin, po letu 1930 pa Sandi Wisiak, Uroš Župančič, Janez Brojan, Miha Arih in drugi.

V obdobju med obema vojnama so se tudi v naš alpinizem začele aktivneje vključevati ženske, ki so izhajale predvsem iz skalaških vrst. Nevina Rebek je 24. avgusta 1924 kot prva Slovenka preplezala Triglavsko severno steno, v prvi samostojni ženski navezi v Steni sta bili Pavla Jesih in Dana Kuralt, ki sta leta 1925 preplezali Slovensko smer. Znanih je še nekaj plezalskih imen tega obdobja, kot so Joža Čebular, Anica Predalič, Diva Medic in Pina Majcen, kasneje pa tudi sestri Mara in Francka Mohorčič iz Celja, ki sta kot prvi Slovenki dosegli vrh Matterhorna avgusta 1933. Vse so bile članice TK Skala in v glavnem dobre smučarke, občasno pa so opravile tudi kakšen plezalni vzpon. Med vsemi dekleti pa sta daleč najbolj izstopali dve alpinistki, ki sta bili za svoj čas izjemni, ne le pri nas, ampak tudi v svetovnem merilu. Mira Marko Debelak in Pavla Jesih sta bili po svojih uspehih naši prvi in edini dami evropskega alpinizma druge polovice dvajsetih in začetka tridesetih let. Obe sta preplezali številne prvenstvene smeri kot vodilni v navezah, kar je bilo brez primere. V svetu sta bili pomembni predvsem zato, ker nista bili odvisni od vodnika ali moškega soplezalca. Tudi v pretežno moški družbi klubskih soplezalcev sta imeli pobudo, izvirne zamisli, dovolj plezalskega znanja ter sposobnosti in sta zaradi vsega tega slovenski alpinizem približali svetovnemu alpinističnemu razvoju. Zato lahko to obdobje slovenskega alpinizma označimo kot »medvojni alpinistični matriarhat«. Zanimivo pa je, da sta Jesihova in Debelakova skupaj plezali le enkrat in še to bolj na začetku njune plezalne poti. Leta 1926 sta s Stankom Tominškom in Tonetom Guerro preplezali prvenstveno varianto skozi Triglavsko okno v Triglavski severni steni, kasneje pa sta se njuni poti ločili. Njuno veliko vlogo v slovenskem alpinizmu med obema vojnama kaže tudi statistični delež pri prvenstvenih smereh v naših stenah. Do leta 1932 je bilo v Julijcih skupaj 105 smeri in ženske so sodelovale pri 32, kar pomeni slabo tretjino.

Prav z vzponom Debelakove in Stanka Tominška v Direktni smeri v severni steni Špika leta 1926 so slovenski alpinisti dosegli zgornjo V. težavnostno stopnjo, kar je bil velik korak naprej v težavnosti. Če namreč malo natančneje pogledamo dotedanje smeri slovenskih navez, hitro opazimo, da niso kaj prida presegale zgornje četrte stopnje. Tudi drugje po Alpah ni bilo prav veliko smeri, ki bi po težavnosti prekašale Direktno v Špiku. Kazalo je, da bo slovenski alpinizem dosegel raven alpinizma pri drugih alpskih narodih vsaj v skalnem plezanju, a se to ni zgodilo. Kljub številnim lepim in težavnim smerem V. težavnostne stopnje slovenski alpinisti medvojnega obdobja niso preplezali smeri VI. težavnostne stopnje, dotaknili so se je šele leta 1945 in ponovno je pri tem sodelovala ženska, tokrat Pavla Jesih.

Največji vpliv v alpinističnem udejstvovanju sta imeli matična ljubljanska Skala in podružnica na Jesenicah, ki sta bili glavni protagonistki razvoja, vodilno vlogo - vsaj kar se tiče števila vzponov in tudi glede na število plezalcev - pa sta si razdelili. Prvo obdobje je bila vodilna ljubljanska Skala, v tridesetih letih pa je primat prevzela jeseniška.

Knjiga Trden kakor skala je prva zgodovinska monografija o Turistovskem klubu Skala, ki na 112 straneh prinaša zgodovinski pregled delovanja tega elitnega slovenskega gorniškega kluba. V monografiji, avtorja katere sta Peter Mikša in Elizabeta Gradnik, so predstavljeni najpomembnejši skalaši, v knjigi je dodanih kar 141 fotografskih enot, veliko od njih je sploh prvič predstavljeno javnosti.

-------------------------