Slovenska mladinska alpinistična reprezentanca odkrivala slovenskim plezalcem manj znane švicarske stene

Udeleženci: Luka Krajnc, Tadej Krišelj, Luka Lindič, Janez Svoljšak, Marko Prezelj (mentor), Andrej Grmovšek (gost). 

Za tretjo letošnjo akcijo SMAR-a smo si izbrali centralni del Švice, natančneje pokrajino Mairingen. Cilj nam je bil všeč zaradi raznolikosti področja in relativne nepopularnosti med slovenskimi plezalci. Dodaten motiv pri odločitvi nam je bila tudi možnost plezanja v različnih kamninah. Nastanjeni smo bili v mestecu Innertkirchen, ki je 30 km oddaljeno od Interlakna in nam je z svojo lokacijo služilo kot odlično izhodišče za izvedbo našega plana. V radiju 50 km od izhodišča so nam bili na voljo izzivi kot so stene nad prelazom Furka, Eigerja, Wetterhorna, Wendena, Signala in podobne, ki so doprinesle k razvoju alpinizma v Evropi in po svetu. K dodatni vrednosti izbrane lokacije so pripomogla tudi mnoga plezališča v neposredni bližini, ki nudijo možnost plezanja v slabem vremenu. Vsakič se želimo povezati tudi z lokalnim okoljem, tokrat smo v našo družbo povabili Stephana Siegrista, ki se nam je z veseljem pridružil za eno popoldne in en večer. Je odličen lokalni poznavalec, zato nam je posredoval veliko napotkov za plezanje v Švici.

V soboto zjutraj smo se zbrali v Ljubljani in se preko Nove Gorice odpeljali do Innertkirchna. Nastanili smo se v hostlu, ki je na prvi pogled spominjal na zapuščen hotel potreben obnove. Notranjost je bila podobna študentskim domovom, kakrših v urejeni švicarski idili nismo pričakovali, pozitivno pa so nas presenetili z odlično večerjo. Zbudili smo se v deževno jutro, zato smo preusmerili pozornost na plezališča, ki jih je v vodniku krasil simbol dežnika. Po začetnih skeptičnih ogledih in močnih plohah smo pristali v plezališču Lami, kjer smo se v danih razmerah odlično naplezali, pred popolno mokroto pa so nas ščitili previsi. Podoben scenarij se je odvil tudi naslednji dan, ko smo obiskali plezališče Schillingsflue. 
 

Ob rahlem izboljšanju vremena naslednji dan, so se krepili tudi naši apetiti po plezanju daljših smeri. S kombijem smo se odpravili na ogledno turo do izhodišč za stene, da bi vsaj površinsko ocenili njihovo suhost. Najbolj obetavno so izgledale stene nad prelazom Furka, za katere smo predvidevali, da bi se zaradi granitne kamnine utegnile najhitreje posušiti. Naše domneve so se potrdile naslednji dan, ki smo ga izkoristili za plezanje v steni Chli Bielenhorn Kljub navidezni (ne)impozantnosti, se je plezanje z mnogimi počmi izkazalo za zanimivo, saj nismo bili vajeni gibanja v granitu. Vremenska napoved za preostanek tedna je bila odlična, zato smo se po dnevu počitka, v katerem so se intenzivno sušile tudi preostale stene, odločili za obisk ostenja Wendenstocka. Kljub temu, da je velika večina smeri opremljena s svedrovci, pa to ne pove veliko o resnosti in avanturi, ki jo plezalec lahko doživi ob plezanju. Še bolj impresivno in spoštovanja vredno je dejstvo, da je bila večina smeri opremljena s plezanjem od spodaj z sprotnim nameščanju svedrovcev. Ko stojiš na zglajenih žlamborjih prvovrstega apnenca in pogleduješ proti naslednjemu in zadnjemu varovalu, si težko predstavljaš količino truda vloženega v prvenstven vzpon. Z vsakim preplezanim metrom se je povečevalo tudi naše spoštovanje do prvih plezalcev. Na koncu dneva smo se pekočih nog a nasmejanih obrazov soglasno strinjali, da se še vrnemo. Zadnji plezalni dan je dobro vreme še kar vztrajalo, zato smo ga kljub utrujenosti nekaterh izkoristili za plezanje v granitni steni Schollenen z lažjim dostopom in krajšimi smermi.
 

Dodana vrednost tokratnega plezanja v Švici je bila naša prilagodljivost razmeram in možnim izbiram ciljev. Čas, ki smo ga preživeli skupaj, smo izkoristili tudi za pogovor o možnih ciljih v prihodnosti. Janez Svoljšak je tokrat prvič sodeloval na taki akciji in tudi prvič zares okusil privlačnost plezanja v granitu. Njegovo navdušenje je bilo nalezljivo in je še dodatno prispevalo k dobremu ekipnemu duhu. Tako smo uspešno zaključili teden, ki smo ga muhastemu vremenu navkljub, produktivno in optimalno izkoristili. Na koncu smo sicer le tri dni plezali v visokih stenah, ostale dni pa smo preživeli v plezališčih, ki so edina nudila zavetje pred dežjem.

Komentarji udeležencev:
 

"Lokacija akcije mi je bila všeč, saj smo imeli možnost plezati tako v granitu kot v apnencu. Najbolj sem bil vesel plezanja v granitu, saj pred tem še nisem plezal v granitu. Splezal sem dve, ne preveč zahtevni in dobro opremljeni smeri v katerih sem se še bolj spoznaval z načinom plezanja po tej kamnini. Zanimivo je, da se v gladkih ploščah najdejo majhni kristalčki, ki omogočijo prehod."
 

"Najbolj me je navdušilo plezanje v Wendenstocku, kamor se bom v prihodnosti še vrnil. Poleg kvalitete skale in gibanja, mi je bila všeč tudi "ground up" miselnost v duhu katere je večino smeri nastalo. Ko se s kompletom v roki steguješ proti svedru, si težko predstavljaš, koliko intenzivnih trenutkov je bilo doživetih med opremljanjem vsake izmed obstoječih smeri."
 

»Na tokratni akciji me je najbolj navdušilo plezanje v Wendenstöcku. Smer oz. kombinacija smeri, ki sva jo preplezala z Andrejem je ponudila zelo raznovrstno plezanje. Svedrom navkljub je bilo potrebno včasih zaradi večjih razdalj med njimi plezati popolnoma zbrano. Super ostenje, ki kar kliče po ponovnem obisku.«

Jaz sem se imel vsekakor fajn, kljub vremensko malce kislemu začetku sem se dobro naplezal in mislim, da se je lahko vsak, ki si je le želel. Weden pa je tak al tak kot čips. Ko ga okusiš bi kar še ...
 

Plezanje v Švici me je najbolj navdušilo z svojo raznolikostjo in vsemi možnostmi, ki se tam ponujajo. V enem tednu smo se preizkusili v apnencu in granitu, za kar sem bil še posebej vesel, saj doma teh možnosti ni.

Luka Krajnc, Tadej Krišelj in Marko Prezelj