Alpinistične novice, 22. 10. 2024

Odprave

Medijsko poročanje o uspešni ženski odpravi v Indijo se je komaj poleglo. Na krilih zanosa pa ni dobro preživel plan za ženski plezalni tabor KA v Arcu, saj je bilo premalo prijav. To se je menda v preteklosti že dogajalo s posameznimi tabori. Včasih naj bi manjšemu številu prijav botrovalo dejstvo, da ga je vodil “premočan” plezalec. Škoda za potencialne prijave… kdor jezika špara, ne dobi soplezalcev, to je od nekdaj jasno.

Poglejmo nekaj odprav, ki se še dogajajo v Himalaji. 

Langtang Lirung (7,234m) leži na meji s Tibetom, v podverigi Langtang Himal v Himalaji, jugozahodno od Shishapangme. Spomnimo, da je bil to zadnji vzpon Tomaža Humarja, leta 2009, namreč poskus v južni steni. Vrh je zelo nedostopen, osvojen je bil šele leta 1978, po vzhodnem grebenu. Južna stena je bila prvič uspešno preplezana leto po Humarjevem poskusu. Vzhodna stena ima zabeleženih nekaj poskusov, a je do sedaj nepreplezana. Morda bo uspelo Mareku Holecku, češkemu plezalcu, ki se v Himalajo vrača vsako leto, ponavadi večkrat, pogosto je to vodilo do nove smeri v nepreplezani steni. Po zapisih in slikah sodeč so smeri drzne in nevarne, vedno v alpskem slogu v navezi dveh. Naj omenim nove smeri na dva sedetisočaka - l. 2021 Baruntse (7162 m) in l. 2019 Chamlang (7321 m) - istega leta se je tam mudila tudi slovenska odprava.

2 sliki vzhodne stene Langtang Lirunga

Misha Fominov se je po poletnem vplezavanju po slovenskih stenah v septembru odpravil v Nepal, v navezi z Nikito Balabanovim, soigralcem iz v zgodovino vpisanega vzpona SV grebena Annapurne III. Je tudi prva odprava od začetka odkrite vojne na ukrajinsko - ruski meji, kar je nedvomno igralo vlogo v načrtovanju. Cilj je nova smer na Makalu - več pa nista razkrila. Srečno jima želim in se nadejam prihodnjih novic…

V domačih stenah vlada prehodno obdobje, lovimo se z mokrimi stenami in hodimo v Paklenico.  Tukajle smo ugotovili, da jesenska vlaga lahko pokvari mnoge plezalne načrte. Ni vsak lep jesenski dan tisto pravo indijansko poletje. Na srečo staroslovanska modrost pravi “mokre stene v oktobru pomenijo razmere pozimi”...

Prebral sem zanimiv zapis športnoplezalnega izleta v (na) Manikio

ki lahko služi kot nadomestek Paklenici, ko vam zmanjka idej. Sicer je ta povezan z večjim ogljičnim odtisom, sliši pa se kot poslastica, ki si jo (morda ne vsako leto kot Paklenica) nekoč kani privoščiti. Če dodamo še plemeniti cilj biti vplezan za naslednjo skalno sezono, lahko že popolnoma operemo našo alpinistično vest. Kot pri nameščanju varovanja naj bo zmernost lepa čednost. Sicer je za razvoj plezalnega področja poskrbel francoski Petzl po zamrtju svojih Roc trip projektov. Še vedno imajo kritično maso plezalnih fanatikov in opremljevalcev smeri, za katere so v preteklosti organizirali omenjene dogodke. Seveda je bila ideja promocija znamke, pa tudi investicija v razvoj lokalne scene. Iz tega se je rodilo mnogo plezališč, ki so navdušila plezalne turiste in gojila lokalno prebivalstvo. Še vedno verjamem, da je pri tem zmernost lepa čednost. Priznam pa, da sem moral, da sem to ugotovil, iti parkrat čez ocean…

Želim vam suho skalo ali pa trden led, kamorkoli se podajate, pa dobro plezajte!