Alpinistične novice 8.10.2025

Jesen se je, kar se vremena tiče, začela klavrno. Hribe je pobelil sneg in stene v dolinah namočil dež. Kot da je plezanja v gorah konec. Ni za obupati, Indijansko poletje trka na vrata!  Tako je bolj pasalo plezanje v kakem še suhem plezališču in se morda podružiti s prijatelji. V Ospu je minuli vikend potekal že tradicionalni Festival alpinizma, ki se je dodobra prijel in je vsako leto bolj obiskan.  Drugje, v Koči na Gozdu, so se dobili alpinisti veterani, ki jim je tokrat večer popestril Mark s svojimi slikami in vedno iskrivimi prezljizmi,

Golarjeva peč
Južna stena Golarjeve peči je ena izmed naših najbolj strmih sten. V osrednji steni so dosedaj potekale zgolj štiri smeri, vse zelo težke in delo največjih mojstrov skalnega plezanja. Že najlažja, Orlovska smer, sega v osmo UIAA stopnjo in bo dobro zaposlila povprečnega alpinista. Ne vem kakšno je stanje opreme v njej ta čas a nekdaj je bila le ta, razen navrtanih stojišč, bolj ali manj klasična. Vmes še kak šop trave, nekaj zemlje in dobite pošteno alpinistično zabavo. Mali princ in Nebeški zvonovi sta novejši in strežeta še večje težave. Pri vseh treh je bl kolovodja Franček Knez. Kasneje sta Zvezdico zaspanko dodala Tanja in Andrej Grmovšek.

Janko Oprešnik Zumba je letos v zaletu in, ker je vplezan, je menil, da se lahko spoprime s staro željo, novo smerjo v osrednjem delu stene. S pogostim soplezalcem Tomažem Brglezem sta v maju in juniju preplezala in opremila smer a se v smeri pošteno pregrela. Zato sta misel na poizkus prostega plezanja prestavila na jesen. 1 oktobra  je bil Zumba ponovno pod steno, tokrat z Andrejem Ježem. Opravila sta prvo ponovitev. V najtežjem raztežaju jima ni uspelo plezati prosto in čast proste ponovitve ponujata močnejšim. Pravita, da sta smer pustila opremljeno za prosto plezanje. Kak klin vseeno priporočata med opremo, za primer nelagodja.
Smeri sta prva plezalca dala ime Jedec duše ter ji prisodila oceno VIII, A1/VII+, A0, 240 m. Ob prvi ponovitvi je bilo za vzpon potrebnih 8 ur.

Bolj stara, bolj nora
Ker novic iz naših logov ni kaj dosti, je bilo potrebno pogledati naokoli. Najbolj sem dol padel ob novici, da sta legendi svetovnega alpinizma; Angleža Mick Fowler in Victor Saunders priplezala na, pred tem deviški, Yawash Sar (6258 m). SIcer že leta navdušen nad njunim  pisanjem, začinjenim s tipičnim angleškim humorjem in cinizmom, sem prebral bolj ali manj vse njune knjige. Menim, da bi naštevanje njunih najpomembnejših vzponov lahko bilo esencialno vprašanje za dosego naziva alpinist tudi pri nas. Karizmatična alpinista (z razlogom) sta soplezalca že skoraj 50 let. Micka Folwerja, verjetno tudi zaradi posrečenega naslova njegovega knjižnega prvenca Secret life of a Taxman, imenujejo najboljši amaterski alpinist na svetu.  Sedaj sta oba v letih (Fowler 68 in Saunders 74), ko večina njunih vrstnikov balina pri »mehkih curah« (kot se je včasih reklo društvom upokojencev, malo karikiram v svrhe udarnosti). Onadva še vedno trdita, da so leta samo številka in sta se odpravila v steno šestisočaka ter jo preplezala po novi smeri, v sedmih dneh, v alpskem slogu. Ja, vzela sta si čas in šla počasi, kot vedno. A sta tudi priplezala do vrha, kot vedno. Vmes so bili tudi napol viseči bivaki. Če še niste impresionirani, bo za to poskrbelo dejstvo, da je Fowler zaradi raka prestal zahtevno operacijo pri kateri so mu odstranili zadnji del prebavnega trakta in se mu izločki nabirajo v posebno vrečko. Noro, a slednje je bojda pri alpskem slogu v Himalaji, bolj "praktično" !?! Zanimiv intervju z njima lahko preberete tukaj.

Pred leti, ko me je KA pozvala k ocenjevanju vzponov v pretekli sezoni sem Nejcu v šali dejal (pa ne zato, ker se sam z veliko hitrostjo bližam "tistim" letom), da bi poleg sedanjih nagrad najboljšim in najperspektivnejšim, morali podeliti nagrado tudi za odltimerje, ki še vedno brcajo naokoli. Kaj je bolj nenavadno, 25 letnik, ki prepleza 500 metrsko 7c+ ali 65 letnik (ali celo več), ki prepleza kako veliko smer v naših stenah ali Alpah? Prvi je, v cvetu mladosti in moči, nekaj povsem običajnega in naravnega, slednji vsekakor ne in bi zato moral biti bolj občudovanja vreden. Res pa, da mladina bolj potrebuje dopamin sproščen ob tovrstnih priznanjih. Ta stari, sploh taki, ki v poznih letih še plezajo visoke stene, so v popolnem mentalnem ravnovesju in jim je verjetno precej vseeno za tovrstne ceremnonije. Mislim pa, da bi ob omembi takšnih ljudi in njihovih dosežkov postregli z dobrim zgledom in inspiracijo.

Nabrusite kose, pardon, cepine.
Sem med brskanjem po spletu naletel na trenutno (zgornjo) sliko Grandess Jorasses. Vprašanji sta dve: bo za Mrtvaški prt zadoščal  en cepin in ali bodo slovenski alpinisti tudi jeseni oz pozimi (kot letos poleti) »spregledali« veliko steno?

Kakorkoli, lepo jesen želim.