Alpinistične novice, 2. 1. 2024

Srečno novo leto 2024!

Moje alpinistično pero se je v 12 letih, kar sem ga nazadnje držal v roki, že povsem posušilo in razpadlo. Nove aplikacije, socialni mediji, spremenjene možganske povezave, vse je drugače. Tudi sam sem drugačen, mentalno in fizično (pa ne mislim samo siv ...), ampak poskusimo. Jaz, starejši, bom malo več godrnjal, zatežil s kako himalajsko (kot npr. danes). Gašper, ki je v alpinističnem razcvetu, pa bo dodajal, kako se stvarem streže danes.

Morda začnem s krajšim uvodom in zgodovino Alpinističnih novic. Nesporni oče in gonilo alpinističnega poročanja je bil nedavno preminuli Franci Savenc, tudi sam nekdaj odličen alpinist. Leta 1967 je v dnevniku Delu začel pisati t. i. Alpinistične novice, ki jih je konec 80. prejšnjega stoletja nadaljeval Tomo Česen, sledili pa smo še Aleš Bjelčevič, Miha Peternel in jaz. Leta 2003 je takratni uredniški politiki ob silni nenaklonjenosti tako slabo merljivemu športu, kot je alpinizem, uspelo rubriko ukiniti. Tako ali tako so takrat digitalni mediji začeli prevzemati medijski prostor. Na strani Gore-Ljudje so se Alpinistične novice nadaljevale z menoj in Petrom Mežnarjem. Zadnjih, več kot deset let, pa za poročanje na tem spletišču zgledno skrbi Mitja Filipič. Sedaj smo tudi tu, kjer bi že nekaj časa sodili, na spletni strani Komisije za alpinizem. Verjamem, da bo stvar tudi tu lepo živela. 

Odpravarstvo
Najprej, če hočem malo popucati za nazaj, več kot le za štirinajst dni kolikor je minilo od zadnjih Pintijevih AN, potem vsekakor ne smem mimo komentiranja osrednje odprave PZS leta 2023 v Himalajo. Sam sem iz tistega filma, kjer je Himalaja še vedno na vrhu vseh alpinističnih poligonov (to me je, skalnega plezalca po duši, sicer vedno morilo) in zato naj si dovolim malo pomodrovati. Sori!

Alpinizem je v svojem bistvu avantura, iskanje meja človeških zmogljivosti (kakorkoli se to že sliši prežvečeno), v vseh ozirih. Pri tem sta izpostavljena tako fizična kot mentalna moč (beri: jajca). Nekje je več prvega, npr. težka skalna smer v Alpah, nekje drugega, npr. plezanje snežne flanke s serakom nad glavo. A teren, kjer pride kombinacija teh dveh najbolj do izraza in najbolj na preizkušnjo, so vsekakor stene najvišjih gora sveta. Simpl, kar je težko na 6000, je še mnogo težje na 8000, je stara alpinistična resnica. Danes v časih, ko se ljudje vozijo naokoli z električnimi skiroji in hodijo na Dovško babo s čelado na glavi, je plezanje (ne hoja na velikih odpravah) v visoki Himalaji out, kao  brezveze. Za tistih nekaj slik na insti pa že ne bomo dva meseca od doma, v mrazu, nevarnosti, občutku neznanske majhnosti pa še stran od familije, z zagotovljeno drisko in tudi ni ziher, da bodo dobri boulderji okoli baze ... Skratka, kup problemov in vprašajev za zelo nesiguren rezultat. To počne le še peščica mlajših posebnežev ter nekaj starejših himalaistov, ki so čudežno preživeli do sedaj in imajo zelo velika jajca, ki tudi starostno atrofirana, še vedno pozitivno delujejo na možgane. Mladina na te fore v glavnem ne trza, na hitro pove, da so sedaj drugi, drugačni cajti in raje razkazuje velike mišice bolj ali manj blizu dobrega klina ali svedra.

Mogočni Kamet (7756 m). Foto: Marko Prezelj.

Tokratna slovenska all stars ekipa je imela visoka in vredna cilja; Kamet (7756 m) in Mukuth Parbat (7242 m) v Garwalu, Indijska Himalaja. Njihovo poročilo lahko berete tukaj. Domov so prišli prekmalu, z rezultatom 0, Kameta se niso niti pipnili. Opravili so smel poizkus v  Mukuth Parbatu in aklimatizacijski prvenstveni vzpon na šesttisočak nad bazo. Tega bi z malo truda sicer lahko prodali tudi kot uspeh, a ker so vsi pravoverni alpinisti, do tega (hvala bogu!) ni prišlo. Neuspešne odprave so v sferi sharp end alpinizma nekaj povsem normalnega. Tokrat zmoti le (pre)hiter pobeg oz. nadgradnja definicije alpskega sloga v Himalaji. Nekoč pogovora o razmerah na odpravah ni bilo. Razmere so, kot so, govorilo se je samo o vremenu. V Alpah je drugače. Ko prideš pozimi v Grindelwald (in nisi prej pregledal spleta) in je stena Eigerja suha, rečeš: "Smola, jebiga!". Zvrneš predrago kavo v Eigerblick Gasthofu in se odpelješ domov. In tako so bolj ali manj storili tudi oni le, da so pobegnili iz redko obiskanega, težko dovoljivega in zelo dragega dela himalajskega gorovja. Resni očitki seveda niso dovoljeni, saj trenutno na svetu ne moreš nabrati sposobnejše (no, ameriška trojka iz letošnjega Jannuja (nova smer v severni steni) pride zelo blizu), izkušenejše, cenjene, tudi z mnogimi zlatimi orodji ovenčane alpinistične ekipe. Se zgodi, shit happens, mierda ... A tudi oni niso svete krave, treba je vzpostaviti alpinistično sceno, kjer je kritika (ali vsaj kibicanje) dovoljena in brez zamere. Starešina tokratne odprave, Mark Prezelj, slovi po svojih izjemnih dejanjih ter depiliranem jeziku, ki zmore močne izjave. Ena njegovih se mu je tokrat vrnila. Leta 2009 je v Bagiratijih, skupaj z Lindičem in Blagusom preplezal novo, težko smer in jo poimenoval Prezgodnji izliv. Ime smeri se je spotikalo ob bratsko odpravo, ki je v istem času delovala zelo blizu in se zaradi logističnih napak (beri: preveč light and fast) prekmalu končala. 

Vprašanje, ki se poglobljenemu (alpinističnemu) mislecu lahko postavi, je tudi, ali je nekoč površno vržena, a zelo pronicljiva izjava Toneta Škarje, da je človek lahko vrhunski alpinist (v najvišjih gorah je verjetno mislil) samo 10 let, vse ostalo so približki, resnična? Nekaj slovenskih alpinistov vsekakor negira to izjavo (nepregledna večina pa pritrjuje), a dejstvo, da ob tako lepih in mogočnih ciljih niso fantje po pristanku doma že s stopnic aviona klicali k ponovnemu poizkusu, Tonetove hipoteze ne izključuje. Upanje, da ni tako, pa seveda daje prebiranje tokratnih novic. Po gorah se pleza več kot sredi poletne skalne sezone in tudi akterji omenjene odprave so neustavljivi.

Once in a lifetime, Vallunga. Foto: Tine Cuder.

Dolomiti
V Dolomitih so plezali Tine Cuder, Dan Briški in Anže Povšič. Preplezali so smer Once in a Lifetime (ocene se gibljejo okoli med 5 in 6 ter M8) nad dolina Vallunga. Slikovita in strma smer je bila prvič preplezana leta 2018 s precejšnjo mero praskanja po skali. Potem se je leta 2020 naredila precej na debelo in spustila preko množice, predno je sonce prišlo dovolj visoko nad nasprotni greben, da je požrlo zgornjo svečo. Očitno ime smeri ni pravo in bi moralo biti Every few years. Letos so bile namreč razmere v dolomitskih slapovih spet krasne in smer je bila mnogokrat preplezana. V še večjo strmino na nasprotni strani doline je šel Klemen Premrl (ne vem s kom) in opravil s smerjo Flauto Magico/Zaubeflote 6, M9, 200 m. 

Steber revežev.

Domači logi
Ej, v Mojstrovki so razmere! Aja, pardon, to ve že vsaka branjevka na radolški tržnici. S tem je tako kot z vlaganjem na borzi. Ko o donosih govorijo že branjevke, je dobičkonosen čas že mimo. Tako so tudi Mojstrovke sedaj že prerešetane in avantgarda se seli v druge stene. Vzponi se sicer tam še vedno vrstijo vsak dan. Ferker malo zmanjšuje dejstvo, da v tistem koncu ni nobene Teranove in smeri zahtevajo alpinistično znanje. Od že večkrat preplezanih bi omenil vzpon preko Stebra revežev, ki mu je nesmrtno slavo dal Tine Mihelič s sočnim opisom v Slovenskih stenah (malo je sicer pretiraval). Tokrat sta jo v osmih urah preplezala tudi Matej Balažic in Marjan Kozole. 

Malo levo od Stebra revežev poteka Kaminska smer v Zadnji Mojstrovki (ki seveda ni Kaminska smer v Mali Mojstrovki). Mark Prezelj in Nejc Marčič sta se čeznjo sprehodila v odličnih razmerah, z izjemo spodjedenega kamina, ki je Marčiča bojda zadržal za ca. 20 minut. To v prevodu pomeni: "bejž stran, če nisi vplezan!" Še bolj levo v steni Nad šitom glave sta Zajedo plezala Luka Šturm in Misha Fomin. Spet ne morem iz svoje kože in moram naplesti nekaj besed izven rdeče niti, sploh zato, ker večina o Mikhailu oz. Mishi ne ve kaj dosti. Slednji se je iz Ukrajine preselil na Gorenjsko in obogatil že tako zelo močno radovljiško alpinistično sceno. Fant ima na seznamu vzpone, ki vsakemu poznavalcu dvignejo obrvi, sploh čudoviti severni steber Talunga (7348 m) in pa zadnji, južni greben Anapurne 3 (7555 m), leta 2021. Greben, ki je vse od prvega poizkusa Nicka Coltona in Tima Leacha leta 1981 (ki se je končal okoli okoli 400 metrov pod vrhom) zavrnil za poln avtobus slavnih alpinističnih imen. Počakal je na pravo razmerje vztrajnosti in tehnične sposobnosti. In prav to je bilo lastno trojki iz Ukrajine. Nekoč so bili alpinisti iz prostora bivše Sovjetske zveze znani po neskončnem, garaškem obleganju težkih sten. Večina alpinistov je na njih gledala pomenljivo zaradi počasnega obleganja s pomočjo fiksnih vrvi. V zadnjem desetletju so odvrgli fiksne vrvi, dodali hitrost in ponotranjili alpski slog. Dobitna kombinacija, ki z dejanji zgovorno kaže, da bezljanje v stilu light and fast, zgolj z bundo in termosko, ni optimalen pristop v najvišjih gorah in največkrat prinese (vsaj) dramo. Vsi največji (ali vsaj velika večina), najboljši, mejerušeči himalajski vzponi (ki verjetno nikoli več ne bodo preseženi, kar nekaj je zraven tudi slovenskih) so bili opravljeni z velikimi nahrbtniki, to je dejstvo. 

Jesih - Lipovec v Travniku. Foto: Matija Volontar.

V velikih severnih stenah
Matija Volontar in Žiga Oražem sta 28. 12. našla odličen cilj v severni steni Travnika. Smer Jesih Lipovec tudi poleti ne dobi veliko obiska, kaj šele pozimi. Poteka po in ob stebru, nekako na sredini severnega ostenja Travnika. Spodnji del, vključno z najtežjim raztežajem originalne smeri (VI-) je bil tokrat kopen. V zgornjem delu pa sta plezala v odličnih razmerah in naklonino med 70 in 90 stopinjami. Tik pred robom sta zavila malo po svoje in naletela na precej zahteven raztežaj, ki ga ocenjujeta z M7-. Za steno sta potrebovala okoli 10 ur ter za celotno turo 14 ur. Pravita, da opis in vris na portalu Slovenske stene, štimata.

Kaminska v Veliki Mojstrovki. V takem bi šlo do Lune, sta rekla. Foto: Nejc Marčič.

Stene nad Krnico poleti bolj ali manj samevajo in sedaj jim ni nič jasno ob sorazmerno velikem obisku. 26.12 so Jurij Hladnik, Luka Šturm in Nejc Marčič plezali v severni steni Roglice, smer Osrednji steber. Prva polovica smeri je povsem zalita, v zgornjih kaminih in zajedah pa je belega ledu manj, a ravno prav za kratkočasno plezanje. Čez nekaj dni sta Nejc in Luka zastavila s smučmi na nogah ali na nahrbtniku. Kljub temu da snega v naših gorah ni veliko, so jima bile te v pomoč in veselje. Po Veliki Dnini sta dostopila do Škrlatice in tam preplezala Kugyevo smer. Z vrha sta smučala (z nekaj snemanja) v Kotle. Od tam na Veliki Rokav ter dol po ozebniku na Jezerca. Od tam na Dovški Križ in po Jugovi grapi v Za Ak. V načrtu je bil še zadnji del, ki bi ju pripeljal nazaj do začetka. A pravi Nejc, da je šlo tisti dan vse narobe (meni se ne zdi ...) in sta turo, z minus eno smučko, tam zaključila. Podrobnosti sledijo, ko se z njima srečate. Tadej Krišelj (AO Kamnik), Peter Borič in Martin Žumer (oba AO Radovljica) so plezali Ang Phuja (VI-) v Debeli peči. Martn je bil z Domnom Koširjem (AO Železničar) tudi v Stebru Rogljice. Povsod je cvililo pod cepini.

Sončenje v Stebru Rogljice.

Nekaj vesti je prišlo do mene posredno, brez podrobnosti. Najprej, da sta Anja Petek in Peter Borič sta preplezala Skalaško smeri v severni steni Škrlatice. Nato pa je na novega leta dan prišel glas od Anje, da sta 30.12.zastavila ponovno. Tokrat v Skalaško smer Triglavske stene. V odličnih razmerah sta bila že ob 12.uri na Skalaškem turncu. Izgledalo je, da bosta prekmalu doma zato sta zavila desno, v Čopov steber. Čez spodnji del je šlo še hitro, na štajerca. Kasneje pa počasneje, mešano z rokami in cepini. Na robu stene sta bila ob 2.uri zjuraj in okoli 7.ure v Krmi. Verjetno na večernem silvestrovanju nista bila ta glavna. Na hitro bi ocenil, da gre za prvo žensko zimsko ponovitev Čopovega stebra. Bravo!

A v Kamniških se pa nič ne dogaja? Ni res, sem videl, da je nekaj navez ponovilo slovito Ledenko v Štajerski Rinki. Če je tako, verjetno tudi Igličeva in Celjska ne moreta biti slabi. Zgolj ugibam ... 

V pričakovanju novih vesti na an@pzs.si. 

Srečno!

Tomaž Jakofčič