Alpinistične novice 28.11.2025

Začnimo z nekaj novicami pri nas in  novic s strani slovenskih alpinistov.

Ojstrica

Bi človek rekel, da ne bo več novic iz naših severnih sten, napaka. Marko Volk in Samo Supin sta bila 19.oktobra ponovno v severni steni Ojstrice in tam preplezala novo smer v levem delu stene. Za smer Razodetje (VII-, A2, 200 m) sta potrebovala sedem ur. Smer ima dobro skalo in je prava alpinistična smer s klasičnim varovanjem. Bilo je hladno in skala je bila mestoma poledenela.

Hrvaško slovenski plezalni tabor

Od petka 17. do 19.10. 2025 se je v kampu v Bačič dulibi in prekrasnih okoliških stenah Dabarskih kukova odvijal tabor hrvaških in slovenskih alpinistov.

Gre za poskus oživitve medsebojnega sodelovanja med alpinisti,Hrvaške in Slovenije, predvsem pa za kvalitetno druženje in skupno plezanje. Pobudnika akcije sta bila Tin Cvitkovič (AO Željezničar -Zagreb) s podporo komisije za alpinizam HPZ  in Janko Oprešnik-Zumba (AK Impol - Slovenska bistrica ) s podporo svojega kluba. Po začetnem usklajevanju in določitvi termna  tabora, je vajeti prevzel Tin in priskrbel vse informacije o obstoječih smereh in programom. Vse skupaj je izpadlo zelo lepo z obilico plezanja in zabave.

Plezalo se je v večini okoliških sten, navrtane in.klasične (na kline in premičnimi varovali) od ocene 6c+. "Jesenski ambient, plezanje in druženje z več kot 30 udeleženci z obeh držav je pustil neizbrisno dejstvo, da so takšni tabori zaželeni, če že ne že zelo potrebni", je dejal po taboru Janko Oprešnik Zumba. Naslednje tovrstno sodelovanje bo že to zimo v organzaciji AO Impol, nekje v slovenskih gorah.

Kongde Ri
Brata Urh in Matic Primožič sta dva izmed najperspektivnejših slovenskih mladih alpinistov. Dobro plezata, imata filing za hribe in sta dovolj študiozna, da izbrskata dobre cilje. Tokrat sta odšla v Nepal z namenom plezanja nad Namče Bazarjem. Bazni tabor sta si uredila v enem onem od zadnjih gostišč in od tam opravljala vzpone. Po dobri aklimatizaciji sta začela z vzponom v severni steni Kongde Ri Nup. Poročilo o vzponu in lepo opisan potek odprave lahko preberete tukaj. Seveda zdaj čaka nekoga nehvaležna naloga ovrednotiti storjeno. Nerad počnem to, ker sem se v svoji zgodovini zameril že ničkoliko alpinistom. Najraje opišem zgolj dejstva oz pravila, ki veljajo v visokih gorah.

V visokih gorah so definicije uspešnosti povsem jasne. Najbolj nedvoumen uspeh je seveda vrh, edina točka od koder se ne da na gori nijkamor več navzgor, simpl. Doseči tega je vedno najtežje, noč prihaja, utrujeni smo, višina, z vsakim metrom navzgor bo tudi sestop daljši. Po alpinistično; zajeb se povečuje eksponentno! Druga možnost za oficielni zaključek smeri je priključek na že obstoječo smer. Po skopih podatkih, po grebenu na katerem sta ponoči zaključila Urh in Matic ne gre nobena smer. Če pri tem ostane, gre torej za poskus. Da sta poskusila priplezati na vrh, je dobro razvidno iz njunega izčrpnega poročila. Najbolj slaven slovenski poskus je dejanje, takrat jugoslovanske odprave, v južni steni Lotseja leta 1981, kjer sta Franček Knez in Vanja Matijevec iz zadnjega tabora zrinila v levo na rob stene. Slovenci smo temu rekli "prvi vzpon preko južne stene Lotseja" a v tujini, ki je bila seveda čustveno distancirana, tega niso videli enako in stena je bolj ali manj ostala "nepreplezana". Vse to je nekoliko drugače v Alpah. Tam se smeri nemalokrat končajo bodisi na grebenih ali celo na koncih težav. Res pa je, da je v Alpah preplezan praktično vsak meter in potemtakem vsaka nova smer priključena starejši. S tem se zadosti definiciji alpinistične smeri.

Problem, ki se od nekdaj pojavlja na slovenski alpinistični sceni je, da, če opravljeno postane smer, je zadeva super; bravo, vsi trepljajo po ramenih, tiskovke ipd. Če smer ostane le poskus pa nič od tega, kot, da se zadeva ni zgodila. Čeprav je včasih poskus zahteval več poguma, znanja in vztrajnosti kot marsikatera lažja a dokončana smer. Akterji vložijo v tak poskus zelo veliko, zmanjka le majhen delček na koncu. Potreba po priznanju je ob tem seveda (opravičeno) velika. V Angliji je včasih (vsaj mislim, da ne več) izhajala revija Climb (še prej High Magazine in še prej Mountain Magazine). Njen urednik je bil Lindsay Griffin, alfa in omega svetovnega alpinističnega poročanja in vrednotenja. Človek, ki je vedel za vsak preplezan meter v vseh stenah na svetu. V tej reviji (in Angliji na sploh) so vedno dali velik poudarek in priznanje smelim poizkusom, kar je edino prav!

Matic in Urh sta na tej odpravi pokazala prav vse kar odlikuje odličnega alpinista; vztrajnost, pogum, odlično plezanje, dobra izbira cilja. Edina napaka, ki sta jo storila je, da sta tja prišla en mesec prekmalu. Tam sta bila še v času, ko se pleza na 8000 + gore. Sledovi monsuna takrat še puščajo velike količine snega po stenah ali pa ta še ni preobražen. Stene šestisočakov se ponavadi plezajo kasneje, ko se sneg preobrazi in pritisne mraz. Običajno od novembra dalje. Zgodovina pravi, da so bili najboljši vzponi v takšnih stenah opravljeni takrat ali celo kasneje, pozimi.

Kako se zdaj imenuje dosežek bratov Primožič, smer ali poskus?  V sodnem žargonu bi veljalo, da  dokler se ne dokaže nasprotno veljajo trenutna dejstva.  Vsekakor sta v prihodnje vredna vsake podpore, tako panožne zveze kot osebnih sponzorjev. Ker sta iz pravega testa! 

Iz tujine

Ker novic pri nas ni veliko poglejmo naokoli. Vsakdo, ki vsaj bežno spremlja alpinizem je v zadnjem tednu naletel na nekaj novic, ki so v Himalaji zatresle alpinistično mrežo. Prvi je bil Poljak Andrzej Bargiel, ki je smučal z Everesta brez uporabe dodatnega kisika. Pri tem je seveda ponovil smučarsko smer Dava Karničarja, ki je spust opravil pred 25 leti. Davo je bil prvi, ki mu je uspelo smučati z vrha in je pri tem popolnoma brez slabe vesti uporabljal dodatni kisik. Andrzej je šel sedaj korak dlje in vzpon in spust opravil brez O2. Pri vzponu je imel izdatno pomoč šerp a na gori ni bilo nobene druge ekipe. Navdušujejo posnetki njegovega smučanja, ki izgleda, kot, da bi lahko dobilo nekaj zvezdic celo na znanem slovenskem TS forumu. Andrzej je sicer imel s seboj ekipo in je sproti poročala o trenutnem stanju, kot smo navajeni od odprav z velikimi cilji. V istem času pa se je na drugi strani gore, v Tibetu zadrževala ekipa, ki se je šla igro še bolj profesionalno. Ameriški alpinist in smučar Jim Morrison je še eno bleščeče ime tega športa, ki ima za seboj dovolj odličnih dosežkov na tem področju, da mu ni mogel nihče oporekati največ možnosti za uspeh. Številna podporna ekipa je z vrvmi opremila celotno kombinacijo Japonskega in Hornbeinovega ozebnika v severni steni, znanega kot Everest Supecouloir. Pred nekaj dnevi je uspel priti na vrh Eversta skupaj z enajstimi člani njegove ekipe. Od tam se je v dobrih štirih urah spustil  skoraj 4000  višinskih metrov do vznožja stene na ledeniku Rongbuk. Dobrih 200 metrov v zgornjem delu je bilo potrebno sestopiti peš oz se spustiti po vrveh, vse ostalo pa je šlo na smučeh. Ameriška odprava je bila zavita v molk od njih je pricurljala le kaka skopa novička tu in tam. Navidez pomirjena in ozdravljena medijskega poročanja, kot se za Tibet spodobi? Ne, verjetno so hoteli slediti lepemu kitajskemu pregovoru »najprej skoči, potem reci hop« še bolj pa se zdi, da visokoproračunska odprava, z glavnim sponzorjem National Geographic, ne trza na male granate, če lahko uporabim (sicer neljubi) vojaški žargon temveč pripravljajo medijski udarni val  s celovečernim filmom po vzoru Free Solo. Režiser in scenaristka le tega, Jimmy Chin in Elizabeth Chai Vasarheyli sta bila tudi tokrat na vrhu z Morrisonom in pričakovati je odličen filmski izdelek.

In sedaj k bistvu alpinizma. Pri obeh pravkar omenjenih dejanjih gre za vrhunske športne dosežke. Puriste zaenkrat še lahko bode vsa etična nesnaga okoli njih (enormni proračuni, številna spremljevalna ekipa, fiksne vrvi ipd) a plehkost bivanja v današnjem času bo (žal) hitro ofucala vse to in ostali bodo zgolj svetleči dosežki.

V istem času sta bila v Nepalu tudi francoska alpinista, ki jima trenutno ne more slediti nihče, Benjamin Vedrines in Nicholas Jean. Že drugo leto zapored sta prišla pod Jannu East, nepreplezan, 7468 m visok vrh v področju Kangchenjunge. Lansko leto sta v steni obrnila zaradi višinske bolezni tretjega člana naveze. Tokrat sta prišla sama, za dolgo, za dva meseca sta odklopila vse ostalo. Aklimatizacijski vzpon po novi smeri na Beli val (6998 m) ju je pomirila v silnem pričakovanju, da sta lahko nadaljevala s čakanjem preko močnega poslabšanja vremena, ki je bi jima lahko služil za odličen izgovor za odhod. In potem sta steno preplezala, štiri dni gor in dol, brez metra fiksirane vrvi, najčistejši alpski slog. Fotke, ki jih lahko vidimo na netu so lepe, niso pa vratolomne. Najboljše merilo in pokazatelj težavnosti vzpona je izjava Vedrines- a, da gre za najzahtevnejši vzpon v njegovi karieri. Če to reče človek, ki je (poleg vsega ostalega na njegovem neverjetnem seznamu) v treh zaporednih dneh pozimi opravil (z Leom Billonom) z najtežjimi smermi v stenah Druja, Jorrases in Droites, gre pač za enega najboljših vzponov v zgodovini alpinizma kljub temu, da je ocena preplezanega presenetljivo (ED-) nizka. Zakaj torej ni bila preplezana prej? Marsikateri alpinist bi te tažave zmogel brez problema, prav tako štirje dnevi plezanja niso preveč za sedanje top alpiniste. Največji problem dandanes je, da redko kateri alpinist danes zmore biti pod željenim objektom dovolj dolgo, da se ponudijo idealne razmere in stanje duha. Vsi smo preveč obremenjeni s stvarmi, ki bi morle biti za tak vzpon in na tistem mestu daleč stran od naših glav. Francoza sta v sklopu priprav imela tudi seanse s psihologom in v veliki meri so delali prav na tem. Družinske počitnice nekje na hrvaški obali se pač ne smeji pririniti v glavi pred steno, ki visi nad glavo. Tako pač je, v alpinizmu sta predanost in fokus (lahko rečete tudi egoizem) med najpomembnejšimi faktorji.

Opravljen vzpon žal dokaj diskretno pokaže na upadanje testosterona slovenskega alpinizma v primerjavi z ostalim svetom. Seveda smo v svetu še vedno znani kod »Bad Asses« in nekaj slovenskih alpinistov še vedno močno rine. Prihodnji Zlati cepin bo preko G3 prišel v slovenske roke, brata Primožič sta odlično plezala v Nepalu a sicer nas rešuje predvsem raziskovalni alpinizem. Najti XY Kang nekje Bogu za hrbtom je seveda svojevrsten dosežek, sploh, če se poklopi, da je hrib lep in vzpon uspešen. Če je po možnosti zraven še kako ime ovenčano z Zlatim cepinom je stvar sprejeta tudi v mednarodni sceni zelo dobro in vzpon odmeven, A prav vzpon na Jannu pokaže realno sliko v sferi športnega alpinizma bolje kot karkoli drugega.

Prva, ki sta opazila noro steno Vzhodnega Jannuja sta bila prav Slovenca, Bojan Počkar in Vanja Furlan v devetdesetih. Leta 1991 sta šla tja (kot del večje, slovite odprave na Kanč), fajtala nekaj dni in obrnila okoli 7000 metrov visoko. Naslednje leto sta prišla ponovno in pririnila še malo višje, kar je bil najvišji poskus do pred kratkim. Zatem se je v steni (ali zgolj pod njo) zvrstilo še ducat naših alpinistov, zadnji nekje 20 let nazaj. Glede na smer Francozov so naši rinili preveč naravnojst v gornjem delu namesto, da bi konvergirali h grebenu. Stena je postala tudi zlovešča, na aklimatizacijskem vzponu pred ponovnim poskusom v Jannuju sta na gori Kabru umrla Počkar in Žiga Petrič. Nekaj let kasneje se je na poti do baznega tabora v reki utopil Damjan Vidmar. Vseeno sta Dušan Debelak in Tomaž Žerovnik prišla ponovno in obrnila 6800 metrov visoko v steni. Zadnji slovenski poskus je opravil Tomaž Humar, ki je leta 2004 priplezal do višine 7000 m. In potem konec! Steno v kateri so slovenski alpinisti tolikokrat poizkusili, je bila prepuščena drugim.  To, da takšne stene takrat niso uspeli preplezati takrat ni nič narobe, daleč od tega,  narobe pa je, da »smo« slovenski alpinisti misel na to steno v katero je bilo vloženo toliko energije, opustili!  Škoda, Kot, da si nismo več upali, kljub vsem poskusom, slikovnem materialu, ki so ga vse neuspešne odprav posedovale....? V takih primerih se lahko alpinizem lahko pokaže kot zelo merljiv šport  in ne samo visoko filozofska dejavnost. Skoraj kot na stadionu, ve se koliko in kdo so že poskusili. Če dobro plezaš in si hraber, pridi in se pokaži, naj ti ne bo nerodno, stena je strma a varna, je odmevalo po vseh najpomembnejših alpinističnih publikacijah. A nismo zbrali denarja  ali je bila dobra služba tik pred vrati, žena huda ali zgolj tečen šef v obstoječi,  čez praznike raje ne, ker je bilo fajn it v Omiš, pa še našli smo drugo, fuldobro steno v prej omenjenem XY Kangu? Malo spet provociram, dobronamerno! »Tako pač je«, bodo mirili eni, »drugi časi so, face it!« Ampak v Franciji, Ameriki in Poljski očitno ne, samo pri nas....!

Srečno!
Tomaž Jakofčič