Alpinistične novice 01.09.2026

Julijske Alpe

Jana Štenkler (AO Rašica) in Jaka Pagon (AO Cerkno) sta v severni steni Vršaca plezala Puntarsko smer (VII/VI, 800 m). Gre za eno od »velikih« klasik naših gora. Prva sta jo preplezala primorska matadorja Ivan Rjc in Janko Humar leta 1981. Smer je ena od redkih, ki ponuja težavno plezanje preko cele stene, večina ostalih se pne zgolj čez strmo vršno steno (400 m). Lepota plezanja se stopnjuje proti vrhu in kulminacija se zgodi prav v zadnjem raztežaju. Sredi smeri je tudi en neugoden raztežaj, travnata poč. Ta je težji v začetku poletne sezone in skorajda trivialen jeseni. Ob njunem vzponu je bila trava že suha.

Jana je z Benom Omahnom (AAO) plezala tudi Sivi Ideal (VI/V, 450 m) v južni steni Jerebice. Tudi ta je bila, razen nekaj cm, suha.

Severna stena Travnika in sloviti Ašenbrener sta dobila nekaj obiska. Ne sicer kot v starih časih, ko je bil vsak lep vikend v njej gužva, nekaj pa vseeno. Aljoša Hribar in Metka Križič (oba ČAO) sta jo plezala sredi avgusta. V smeri sta srečala znanega dolomitskrega gorskega vodnika Adama Holzknecht z gostom. Holzknecht je znan po številnih zelo težkih prvenstvenih smereh v Dolomitih, posebej nad Val Gardeno. Naslednji dan sta bila opažena tudi v Cozzolinovi zajedi v Mangartu.

Opazil sem, da je smer plezal tudi Silvo Karo z mlajšo soplezalko, katere ime ni razkrito. Silvo je verjetno smer plezal že velikokrat, navzgor in navzdol, v navezi in sam.

Kamniške Alpe

Zasledil sem, da sta Špela Kešnar in Vid Felicijan plezala smer Šimenc Škarja v Dolgem hrbtu. Smer vodi čez gladke plošče v desnem delu stene, desno od starejše Jubilejne. Prva plezalca sta se preko prostranih belih plošč prebila z izdatno pomočjo svedrovcev. V osemdesetih letih je prvo prosto ponovitev opravil Franček Knez (če se prav spomnim), podana je bila ocena VII+/VII-. Danes redki ponavljalci v glavnem najdejo večje težave, kot govori ocena. Vsi pa so si edini, da je smer zelo lepa. O sestopu smo že govorili v prejšnjih novicah, epilog pa je, da je najbolje peš, naokoli.

K7

Pred tednom dni je na pot odšla slovenska alpinistična odprava Charakusa 2026. Sestavljajo jo Luka Krajnc, Luka Lindič, Gašper Pintar in Martin Žumer. Njihov glavni cilj je vzhodna stena K7 (6934 m). Na pot so odšli 24. avgusta, povratek pa je predviden 3. oktobra. Vsi štirje premorejo šopek alpinističnih veščin na najvišji ravni. Brez kančka dvoma lahko rečem, da gre za najmočnejšo alpinistično ekipo na svetu, ta hip. Rezultat odprave bi ob dejstvu, da gre za objektivno sorazmerno varen cilj, moral biti v naprej znan. Seveda pa (njihova) zgodovina govori, da znajo tudi taki carji kdaj iztiriti, če ne gre vse po maslu, zato ne pišimo še transparentov.

Ker sem lahko tudi v vlogi alpinističnega godrnjača, bi malo kritiziral izbiro cilja, s katerim se tokratni fantje niso preveč namučili. Sploh glede na kvaliteto ekipe, ki bi lahko posegla po največjih alpinističnih problemih tega časa. K7 je bil že od leta 2007 redno na seznamu najboljših slovenskih alpinistov (Prezelj in Novak v mednarodnih navezah). Preplezane so bile kar tri nove, težke smeri, dobljen je bil Zlati cepin s strani njihovih sovrstnikov, prijateljev, Nejca Marčiča in Luke Stražarja. Razen samih gibov v smeri bo neznank, ki so lastne elementarnemu alpinizmu, precej manj. Seveda bo za uspešen vzpon še vedno potrebno veliko sreče. Kar največ te jim tudi želim!

Srečno!

Tomaž Jakofčič