Alpinistične novice 11.08.2026

Vročina je huda. Športno plezanje, ta večni trening alpinistov, je na »običajni« nadmorski višini praktično onemogočeno. Čas je za realizacijo, kot bi trenerji rekli obdobju, ko je treba zavihati rokave in pokazati bicepse v kaki veliki steni. Vsaj kolikor toliko veliki. Alpinistu se na njegovi poti zoperstavljajo vse žive prepreke. Kot da težave v smereh niso dovolj. Tokrat so se nam po robu postavili še cestarji oziroma občina Kranjska Gora (ali kdorkoli pač ima to čez) s kaotično prometno ureditvijo na našem najvišjem cestnem prelazu, ki je močno oklestila število alpinistov v okoliških stenah, sicer med najbolj obljudenimi pri nas. Nam starejšim alpinistom se ob tem seveda utrne nostalgičen spomin na druge čase, ko je bila vožnja z avtobusom nekaj povsem običajnega. Verjetno bi me ta prijetna nostalgija hitro minila v nabito polnem busu in 35 stopinjah zunaj. Večina potnikov si verjetno zelo dobro zapomni, da je na kranjskogorski strani Vršiča 24, na bovški pa 26 serpentin.Topogledno zaprtje ceste doprinaša k domoznanstvu.

Kruder na Grenlandiji
Jernej Kruder je z mednarodno ekipo plezal na Grenlandiji. S soplezalci Silvanom Schüpbachom, Filippom Salo in Hugom Vincentom so med 26. in 28. julijem preplezali novo smer v odročni, neimenovani gori. Prvotni cilj se jim je izmuznil, zato so ob raziskovanju z majhnim gumijastim čolnom našli primerno steno in v njej preplezali 600 metrov visoko smer Sila. Težave prostega plezanja so dosegle 7c, vse plezano na pogled, torej s sprotnim nameščanjem varovanja. En raztežaj je zahteval tehnično plezanje do A2+.

Jernej Kruder je seveda plezalski zvezdnik. Eden redkih slovenskih plezalcev, katerih vzponi zaidejo tudi v mainstream medije. Zanimiva je njegova preobrazba oziroma razvoj iz balvanskega plezalca, uspešnega tekmovalca, nato alpinista (seveda kot se enfant terrible pritiče, brez diplome) in zdaj še odpravarskega plezalca. Nekoč s(m)o bili alpinisti, ki smo veliko časa preživljali v plezališčih, deležni prijateljskega kibicanja, češ »frikoti«, ki v hribih odpovejo. A kmalu se je pokazalo ravno obratno. Preobrazba športnega plezalca z ustreznim procesorjem v odličnega alpinista je v primerjavi s klasičnim razvojem alpinista, ki previdno stopiclja preko vseh nevarnih, položnih šodrov proti zahtevnejšim smerem, mnogo hitrejša in vodi v smeri, ki presegajo in jih ni več v Miheličevem epu slovenskim stenam. Danes so najboljši alpinisti večinoma tudi odlični športni plezalci.

Zahtevne smeri
Veliko se pleza po gorah. Morda je celo slutiti obrat krivulje števila alpinističnih vzponov. Morda tudi zato, ker je Mandolinca zaradi prej omenjene štale na Vršiču težje dostopna. Gašper Pintar je človek iz prejšnjega odstavka: supertruper friko in zdaj vrhunski alpinist, ki mi vedno sproži kimanje z glavo. Eden od njegovih hobijev, ki hkrati dviguje kakovost, je brskanje po zgodovini in odročnih stenah. Z Jakobom Mlakarjem sta v Široki peči preplezala Čihulovo smer (VI+, 700 m). Jakob je bojda en teden pred vzponom prvič slišal za smer in njen sloves, a je potem odlično plezal (tudi najtežji raztežaj je bil njegov).

V Miheliču je smer dobro okarakterizirana: gre za zelo resno smer z mestoma slabo skalo in enkratno linijo po sredini mogočne stene. Njena zgodovinska vrednost je enormna. Linijo je opazil odlični Čeh Čihula in prišel ponjo leta 1965 s soplezalcem Stehlikom. Po treh dneh je izstopil z napol prisebnim soplezalcem. Takoj se je govorilo o najtežji smeri pri nas. Temu primerno so jo morali preplezati vsi, ki so se imeli za resne alpiniste. V njej se je dogajalo vse živo; zgodb o poletih in fršlusih je veliko. Veliko pa je tudi junaških zgodb: od zimskega vzpona Kozjeka, Radetiča in Drobniča leta 1983, prve solo (tudi prve proste ponovitve) Toma Česna leta 1984 in prvega solo sestopa po smeri Pavleta Kozjeka nekaj let kasneje.

Tokratna ponavljalca sta verjetno prva v tem tisočletju. Dejala sta, da je smer resna in zahteva koncentracijo, a v steni sta preživela super dan.

Zakaj je smer neplezana? Med hitrim spletnim stikanjem sem naletel na odgovor v lastnem pisanju (na temo svedrovcev) izpred let:
»Zato, ker so tisti mladi, ki strmijo zgolj k športnemu napredku, plezalno predobri v smislu številk oziroma ocen. Njihov um je naštelan na smeri z visokimi ocenami. Zakaj bi nekdo, ki pleza na pogled 7c oziroma IX, šel plezat smer z oceno VI+, kot je npr. Čihula? Iz športnega vidika tam ne bo dobil nobenega presežka, kaj hitro pa se mu pripeti, da bo v glavi imel sliko plezanja smeri z oceno 6a (kar je tablični ekvivalent VI+), a tam si ne bo upal kaj dosti premikati. Oziroma se bo - navzdol, ob vrvi! Katastrofa! Namesto dopamina, boj za preživetje in poplava stresa.«

9.avgusta je Gašper z Urhom Primožičem opravil še prvo ponovitev Zaprtega oddelka v severni steni Vršaca (VIII+/IX-, 300 m (1000 m)). Pri pomenu smeri ima spet prste vmes zgodovina. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v naših gorah nastalo nekaj smeri, ki so tresle hlače večini alpinistov. Ena od njih je bila tudi Smer norosti v Vršacu. Sčasoma je ostala edina neponovljena, predvsem zaradi odloma v prvi tretjini vršne stene. Ali je bil prvotni plan ponovitev Norosti ali ne, se ne spomnim več, a Luka Krajnc in Tadej Krišelj sta leta 2013 po odlomu nadaljevala po svoje in preplezala zahtevno novo smer Zaprti oddelek. Tokratna ponavljalca sta smer in prva plezalca zelo pohvalila.

Kamniške Alpe
Luka Lindič je plezal v domačih bregih s svojo izbranko, mademoiselle Fanny Schmutz. Kot se spodobi, jo je popeljal v paradno štajersko steno, severno steno Ojstrice. Najprej sta plezala Tempelj skrivnosti (VIII/VI-VII, 550 m; Mavhar-Volk 2019) skupaj z Luko Krajncem. Dejali so, da je smer lepa in da v njej tiči veliko klinov. Verjetno sta opravila drugo ponovitev?

V steni sta bila še enkrat, tokrat sama, in sicer v Spominski Cerjakovi smeri v Ojstrici (VII+, 500 m). Tudi ta jima je bila všeč, ocene pa - kot se za Grmota, ki je smer prvi prosto ponovil, spodobi - našpanane. Luka je smer primerjal s sosednjo in bolj znano (ena od prej omenjenih hlačetresov iz osemdesetih) Nejčevo smerjo.

Za zaključek turneje sta na temo Velike klasike slovenskih gora preplezala še Trikot (VI, 500 m) v Dolgem hrbtu. Plezanje je tam itak lepo, nekaj več besed pa je Luka namenil sestopu s spusti ob vrvi po Trianglu oziroma Deževni teti. Ta ni tako kul, kot se zdi. Zgoraj je veliko šodra, ki ga plezalec zlahka brcne v dolino oziroma na svoje predhodnike. Luka absolutno odsvetuje sestop v primeru naveze nad glavo. Takrat se je bolje sprehoditi preko Mlinarskega sedla na pir do Češke koče.

Tudi Marko Volk je bil aktiven v tem koncu. S Samom Supinom sta v treh obiskih opremila novo smer v Križevniku. Smer Harpija ima šest raztežajev v odlični skali, najtežji ima oceno VIII, A0. V četrto, ob končnem vzponu se jima je pridružila Alina Ledinek. Z Andrejem Hočevarjem sta plezala v Krofički, smer Garfild (VII+, A0, 150 m).Z Andrejem Kolarjem sta plezala njegovo (s Samom Supinom) smer Samotar (VII-, 200 m).To je bil čas za prijatelje. Čas je namenil tudi ženi Jankji, preplezala sta varianto stebra Male Raduhe. Največ časa pa je v zadnjem času namenil sebi in brez soplezalca preplezal Glisto, Black Crack in Zmaja v Ojstrici.

Tokratne novice vsebujejo večinoma alpinizem visoke šole. Predvsem zato, ker mi ostali nič ne napišete. Vsi vemo in se spominjamo poglavja Zaplotnikove knjige Še pojejo ptice v gozdu in njenega bistva. Ni vse v težavah...! 

Dobil sem še novico o zelo zanimivi akciji KA PZS in Janka Oprešnika Zumbe kot idejnega očeta. Zapis je dolg zato počakam na objavo na strani KA. 

Srečno naprej!

Tomaž Jakofčič