Alpinistične novice 29. 09. 2026

Vztrajnost

Najprej se moram opravičiti hrvaškima alpinistoma, katerih vzpon sem v našem nabiralniku spregledal zadnjič. Tin Cvitković in Ante Brizić sta v steni Kriškega roba preplezala novo smer Vztrajnost (V, A2/IV-V, 470 m). Pred tem sta oba sodelovala na alpinističnem taboru v Klinu. Tam sta si tudi ogledala linijo. 30. 8. sta se plezanja lotila zares. Na njuno žalost sta mestoma naletela na slabšo skalo in v ključnem raztežaju tudi nevarno. Tam je bilo namreč potrebno tehnično preplezati blatno poč nad polico. Smer sta zaključila s čelnimi svetilkami in do jutra sestopila nazaj v Krnico.

Fenomen plezanja v Kriški steni je zanimiv. Dolg dostop in v povprečju ne najboljša kamnina a vseeno dokaj velik obisk v zadnjih letih. Predvsem čudi popularnost stene, ki je obdana s tako mogočnimi (morda je tu vzrok?) in lepimi stenami, ki samujejo.

Vežica

Neumorna iskalca miru in samote, Marko Volk in Andrej Grmovšek, sta v treh nedeljskih obiskih opremila in splezala novo moderno smer v Z steni Vežice - smer Nedeljski šiht, 6c+ (6b obv.), RS 2-3, 380 m. Smer je opremljena, s svedrovci na varovališčih in v raztežajih, predvsem tam, kjer se ne da namestiti drugačnega solidnega varovanja. V smer boste vpeli tudi kar nekaj klinov in zank v skalnih ušesih. Varovanje je nujno dopolniti tudi z metulji, zadostoval bo set do BD 3# in izbor pomožnih vrvic za ojačitev ali menjavo zank v skalnih ušesih. Razdalje med varovali večinoma ne presegajo 5 m (RS 2-3). Za spust po smeri sta potrebni dve 60 m vrvi. Skala je pretežno dobra, predvsem v lažjem terenu in na policah pa tudi nekoliko krušljiva.
Zaradi mestoma slabše skale, delne opremljenosti s klini in tipa plezarije gre za semi moderno smer, ki zahteva nekaj smisla za orientacijo, dodatno varovanje in gibanje v manj kot odlični skali. Najtežji, prvi raztežaj je mogoče obvoziti po lažjem, a manj privlačnem in bolj razbitem obvozu, po prvem svedrovcu v levo, potem pa po razčlembi proti desni (klini).

Seveda čestitke prvima plezalcem za novost v že tako obdelani steni Vežice. Ena naših najbolj strmih in s kvalitetno skalo obdarjenih sten je bila že velikokrat na tapeti kot ena, ki bi jo bilo potrebno popolnoma »žrtvovati« alpskemu športnemu plezanju. Me prav zanima, kako bo z obiskom njune, kot pravita, »semi moderne« smeri. Želim jima, da smer dobi vsaj nekaj ponovitev in se ne pridruži celi rajdi odličnih smeri v steni, ki samevajo, bodisi zaradi previsokih težav bodisi zaradi manj kot optimalne opremljenosti.

Walker

Sem oni dan slišal za nekaj dobrih poletnih vzponov Jurija Hladnika (AO Radovljica) in Domna Koširja. Jurij Hladnik je izkušen in odličen alpinist, ki se je po mladostni (alpinistični) eksploziji malce umiril. Pri tem so mu pomagala zakonsko življenje ter uspešna akademska kariera. Nova alpinistična pomlad je zavela z začetkom šolanja za gorskega vodnika, ki zahteva aktivnost na tem področju. Jurček je takoj vzbrstel kot cvetlica, ki ji po daljšem času dolijemo vode. Po »ogrevalnih« vzponih v Z ognjem in mečem (VIII-, 250 m) v Rušici in Gospodarju tišine (6c+, 440 m) v Križevniku, je poletje minilo ob nabiranju daljših in malenkost lažjih smeri. Na višku poletja sta z Domnom odšla v Zahodne Alpe in preplezala eno od velikih želja (a hkrati tudi enega od pogojev za naziv gorskega vodnika) Walkerjev steber (ED-, 6a, 1200 m) v Grandes Jorasses. Z veliko smerjo sta opravila v petnajstih urah, brez bivaka. Nad smerjo in doživetjem, sta navdušena!

Naše ladje se vračajo

V preteklih novicah sem govoril o naših osrednjih alpinističnih odpravah. Obe se žal predčasno vračata v domovino. Očitno El Niño uspešno križa načrte našim najboljšim. V Karakorumu so Luka Lindič, Luka Krajnc in Martin Žumer po nekaj dneh plezanja nove smeri bili primorani obrniti se na višini 6300 metrov. Že pred tem je Gašper Pintar odšel domov zaradi slabega počutja. Sedaj so na poti domov.

Drugi so smučarji na Manasluju. Po spletu so prihajale navdušujoče objave smučanja v nižjih nadstropjih velike gore. S posnetkov je bilo očitno, da so fantje gori in smučanju z nje kos. A tudi tam je prišlo redno jesensko slabo vreme in tudi, žal redne, smrtne nesreče. Te so skupaj s slabim vremenom odvzele plin vsem komercialnim odpravam. Tudi slovenska smučarska odprava je odšla domov. Seveda bi lahko takoj začel govoriti, da vsakoletno obdobje, ko se hodi na vrh Manasluja se pride kasneje, zadnji teden septembra in začetek oktobra, da so vse jesenske slovenske himalajske odprave odhajale na pot šele sredi septembra ravno zato, ker do takrat monsun še opleta z repom in podobno. A naslednji hip bi se zavedal, da sem tudi sam že dvakrat odšel z Manasluja z dolgim nosom. Bolje je, da sem tiho!

Bistvo dogajanja je sprememba alpinizma in duh časa. Veliko spremembo tam je prinesel pred kratkim tragično preminuli, nepalski superzvezdnik Nirmal Purja - Nims, ki je šerpam dal krila. Šerpe so od zvestih pomočnikov, postali preračunljivci. Ne rečem, da si ne zaslužijo kril, a njihova pomoč na tamkajšnjih gorah ni več kompatibilna z »zahodnjaškim« alpinizmom. Njihova časovnica delovanja v jeseni se deli na 8000 m, 7000 m, 6000 m in trekinge. Za vsako si vzamejo približno en mesec. Če v tem času ni vrha ali očitno ni šans zanj v njihovem "slotu" , bodo spokali izpod hriba, ne glede na to, s koliko denarja jim mahaš pred nosom. Časi, ko so belim alpinistom res pomagali doseči vrh za vsako ceno, so mimo. Prikrojili so časovnice odprav po svoji meri. Torej na Manaslu in Čo Oju se gre konec avgusta, da potem na pristopnem pohodu gaziš po blatu od stalnih nalivov, hribi so zametani s snegom in nevarni. A ne gre drugače, če greš na množično obiskano goro. Kljub vsej alpinistični etiki vsakdo, ki gre tja, računa na skupno inštalacijo (vrvi itd.). A s tem kasira tudi psihozo množic. Tako pač je, praktično nihče ni imun pred tem. In da bi kdo ostal še naprej na zapuščeni gori in čakal preko obdobja slabega vremena vedoč, da bo slejkoprej prišel jesenski anticiklon in jasnina, da se sneg sesede prej, kot si predstavljamo ...? Ti časi so mimo, jebat ga, vsi moramo nazaj k familijam, dopusta je konec, skala v Pakli topla ...!

Festival alpinizma

Prihajajoči vikend bo v Ospu ponovno festival alpinizma. Od začetkov v skromni izvedbi je prireditev prerasla v zares množično obiskan in zelo kvaliteten dogodek, s kopico zanimivih izobraževalnih, poljudnih in zabavnih dogodkov. Več o dogodku si lahko preberete v vabilu: 

Toliko za tokrat. Vreme v teh dneh je čudovito, lepše in bolj primerno za plezanje v velikih stenah, ne more biti. A definicija alpinizma se bo očitno morala spremeniti . Morda najlepši vikend v letu  je bil prav minuli. Jasnina in razgledi do Ormoža,  v Triglavski steni pa razen nekaj vodniških navez, nikogar! Spodnja fotografija je bila v nedeljo (27.9.) posneta na Gorenjskem turncu, v kratkih rokavih.

Opazite razliko med poletnim pogledom v ta del stene in tokratnim?  

Srečno!
Tomaž Jakofčič