Alpinistične novice 27.02.2024

Smučanje
Novega snega so seveda najbolj čakali turni in alpinistični smučarji. Veliko ga je padlo a snežna meja je bila ponovno visoka. Nižji turni smuki so tako za letos verjetno konec, višje gori pa bodo razmere dobre še dolgo. Med alpinističnimi spusti sem naletel na spust preko severne stene Razorja, ki je redko opravljen. Drejc Kokelj in prijatelji (Vid, Jernej, Miha) so šli preko stene navzgor po Kugyevi smeri, smučali pa so po smeri Labirint. Razmere so bile dobre.

Led
Odlične ledne razmere so vztrajale do zadnje, obilne pošiljke snega. Vse letošnje klasike so se plezale veliko: Kavkin slap v Stenarju, tudi grape v Mojstrovki so še obiskane. Teranova in Nemška smer nad Jezerskim sta imeli veliko prometa. Sem opazil (šele zdaj), da je slednja  po vzponu Fritscha in Peterke leta 1932, ki se je končal na robu stene, dobila v modernem času še leno sestro t.i. Kratko Nemško pri kateri gre v bistvu za pobeg (in sestop v desno) na polovici stene. Morda bi lahko dodali še Najkrajšo Nemško smer, pri kateri se spustiš po preplezanem najtežjem raztežaju ali celo Cici Nemško smer pri kateri obrneš že po prvem raztežaju? Ali je tam to dovoljeno zato, ker greš dol (sicer iz sredine stene) po rampi in (letni) poti? Ne štekam čisto....

V severni steni Turske gore se je naredila lepa snežna linija, vidna z Okrešlja. 7. februarja so jo plezali Meta Arzenšek, Janko Oprešnik - Zumba in Tomaž Brglez (vsi AK Impol), misleč, da so prvi. Kasneje se je izkazalo, da sta jo že 28.1. preplezala Jan Slapšak in Jurij Tratar (oba AAO) a bila z objavami preskromna. V oceni se niso razlikovali (AL 4-5-, 230 m) poimenovala sta jo Dalenka in v njej pustila en klin. 20.2. so Matic Jezeršek, Luka Murn in Katarina Rogelj (AO Kranj) v odličnih razmerah plezali smer Modec-Režek (220m) v Turski gori. V danih razmerah bi ji dali oceno III+/3 in dejali še, da je bilo najtežjih nekaj metrov s slabšim snegom v vstopnem kaminu.

Primorski konec
Severna stena Loške stene je bila pred desetletjem in več sila popularna. Poleg množice slovenskih alpinistov je glas segel celo do pokojnega plezalnega zvezdnika Davida Lame. Med strme trave se je podal s Petrom Ortnerjem in preplezal novo smer (ali pač varianto Novogoriške) v Briceljku. Letos je tam spet dokaj živahno. Pinti je nekaj vzponov omenil v prejšnjih novicah, nekaj pa je prišlo do nas še sedaj. Urša Kešar, Elvis Susak in Erik Pavuša so 17.2. plezali Lovsko smer. Razmere so bile skozi smer dobre, čeprav je bil sneg na mestih že kar južen. Na vrhu so jih pričakale več metrske opasti skozi katere je bilo potrebno skopati tunel. Dan pred njimi je smer baje plezal tudi Žiga Rozman s soplezalcem.

Na drugi stani Soške doline se je veliko plezalo v severni steni Lope. »Kjeee?«, bi rekla večina osrednjeslovenske (kaj šele štajerske) alpinistične populacije. To je gora v grebenu, ki se od kaninskega smučišča vleče proti Rombonu. Greben med prvo goro (Golovec) ter Lopo je prijetna grebenska tura. Zaradi gondole na Prevalo močno spomina na greben Midi - Plan nad Chamonixom.
Letos severna stena Lope ponuja do 200 metrov visoke ledne linije in zaradi prej omenjenega lagodnega karakterja privablja številne. Prirastek novih smeri in variant si lahko pregledate na strani Primorske stene.

Norveška
Z Aljošo Hribarjem (ČAO) sva v začetku februarja pobegnila pred nestanovitnimi razmerami v zaledenelih slapovih, na sever. Plezala sva  slapove okoli Hemsedala; Strmejši so bili Storesvullen (V, 200 m ), Grotenutbekken (V, 250 m) in ta, po katerega sva prišla, megaslap Hydnefossen (V-VI, 180 m). Plezanje v hudem mrazu (do -32 st C) in zelo suhem ledu je bila svojevrstna izkušnja, ki je človek v osrednji Evropi žal ne more več dobiti.

Hydnefossen

Nekaj članov AO Kranj je plezalo v Rjukanu a imena preplezanih smeri in vseh plezalcev niso prišla do nas.

Patagonija
Kar nekaj slovenskih alpinistov je bilo v Patagoniji, nekaj jih tam še vztraja. Najbolj oblegana gora je bila Aiguja Guillaumet, skrajno desna v Fitz Royevi skupini. Smer Comensana - Fonruge (6b+, A0) je ena najlažjih smeri v masivu in zato prav lepo primerna za prve patagonske korake. V 400 metrih premore en strm raztežaj z oceno 6b+, A0, ostalo pa je med II in V+. Že med novoletnimi prazniki so jo preplezali Gašper Reberšak, Matevž Kramer in Matevž Gradišek. Kasneje so sledili še Jernej Kuhar in Maruša Gorjanc ter Martin Belhar in Urh Primožič (vsi štirje AO Tržič). Slednja dva sta opravila še dober vzpon v precej daljši in težji Italijanski smeri v Ag. Exupery. (7a, 60 st., 700 m). Po kombiniranem začetku in večjem snežišču sledi strma zgornja polovica s težavami do 7a. Pravita, da je ocena najtežjega raztežaja zelo prijazna, res pa, da je bil le ta edini suh. Ostalo je bilo mokro ali celo ledeno, klasično patagonsko torej. Najbolj smotana je bila s slabim ledom zapolnjena, široka poč z oceno 6a. Oba sta preplezala še Brennerjev raz (6b, 300 m) v Guillaumetu.

Luka Lindič in Luka Krajnc še vztrajata v novi smeri v Poincenotu, že tretjo sezono. Glede na to, da se sezona počasi končuje, se lahko v kratkem nadejamo dobrih novic z juga.

Slika Fitz Roy-eve skupine. Na levi Aguja Exupery (s severnim razom oz Italijansko smerjo, ki se spušča proti desni, na vidno snežišče. Spodnja tretjina smeri je skrita), Aguja Rafael Juarez, Poincenot (s strmo južno steno Pincenota (Lukovih fiksov se ne vidi)), stric Fitz, Mermoz, skrajno desna gora je Aguja Guillaumet (Brennerjev raz je desni skyline, Comensana Fonruge pa pikco levo).

Filmi
Pred kratkim se je končal 18.festival gorniškega filma. Vsekakor gre vsa čast in slava za tako dolgo festivalsko gorniško tradicijo v Ljubljani, očetu festivala in direktorju Silvu Karu. V vseh teh letih, ko se je selil po Sloveniji, je dogodek končal ter se lepo vsidral v ljubljanskem Cankarjevem domu. Vsak gorniški navdušenec lahko tam v enem tednu dobi pravi plezalski, alpinistični, kulturni in estetski udarni val. Bil sem eden od članov žirije, ki je v nekaj dneh pregledala vse filme, zato morda lahko strnem nekaj vtisov.
Mnogo filmov je presenetilo. V obe smeri. Med plezalnimi in alpinističnimi je bilo veliko suhoparnih prikazov dosežkov in poveličevanja akterjev. Jasno, smo v času, ko ljudje potrebujejo zvezde, influenserje. In način govorjenja in obnašanje v nekaterih filmih je bilo podobno krajšim filmom na socialnih omrežjih. Vseeno je bilo v vseh kategorijah kar nekaj filmov, ki so uspeli naježiti kožo gledalca. Med temi so tudi nagrajeni filmi.

Veliko sem slišal vprašanj, skoraj očitkov: »Kaj pa slovenski Viharnik? Kako to, da ni dobil nobene nagrade?«. Zato skoraj moram napisati nekaj stavkov, v bran žiriji. Film Viharnik je lep, ob tekočem pripovedovnju zgodovine Skalašev in simpatičnih igralcih - naturščkih. Je pa dobesedno šokiral v kulminaciji filma in tega ne morem spregledati. Plezanje Čopovega stebra, najbolj slavne alpinistične smeri v Sloveniji, smeri, ki je poznana daleč ven iz alpinističnih vrst, je bilo posneto v Nad Šitom glavi!? Okoli igralcev se svetijo svedrovci, ki so jih med plezanjem celo vpenjali. Poznavalec takoj vidi izostanek značilnih belih apnenčastih skladov Stene. Okej, za to je potrebno alpinistično oko a to, da se v ozadju kaže Prisojnik, med plezanjem nad dolino Vrat? Tu gre za podcenjevanje slovenske publike tudi, če veliko gledalcev ne bo opazila omenjenih napak. Ni mi do kritiziranja velikega dela in truda ustvarjalcev saj to ponavadi prinese zgolj zamere, tudi nisem  kvalificiran za to. A tišina tudi ni dobra, kritika mora biti dobrodošla. Filmske umetnosti ne razumem najbolje in govorim bolj ali manj le kot goreč alpinist, ki da veliko na naše alpinistično izročilo. Slovenci imamo največji procent populacije včlanjene v planinsko zvezo na svetu in s tem tudi nadpovprečno dobro poznavanje (predvsem lastnega) gorskega sveta in gorskih športov. Zato bi se veljalo potruditi in takšno zgodbo končati s posnetki plezanja (in razgledov) v naši najmogočnejši steni in ne s kadri iz plezališča nad Vršičem in nekimi pavšalnimi posnetki slovenskega gorskega sveta. Težko se me pri tej kritiki odpravi s tezo o pičlih sredstvih. Sem sodeloval pri lepem številu filmskih projektov, ki so bili posneti v resnih smereh velikih sten, (tudi Čopa) in so mi tehnične (in finančne) stvari tovrstnih snemanj dokaj jasne. In, da ne govorim o prvih slovenskih igranih filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine (poglejte ga). Posneta sta bila pred skoraj 100 leti. Kje? V tapravi severni steni Triglava!

Dru
Običajno v AN ne omenjam tujih akterjevev a med brskanjem po spletu sem naletel na filmček plezanja Direktnega Drujevega ozebnika nad Chamonixom. Pojavi se kot opomnik, da je potrebno pridobljeno formo v slovenskem škripavcu morda peljati na izlet v Alpe (na vseh nivojih, ne samo v Dru). Razmere v naših gorah že počasi venijo, v Alpah vztrajajo dlje. Marec pa je znan kot najbolj primeren mesec za zimske vzpone v Zahodnih Alpah.
Srečno!