Alpinistične novice, 12. 3.

Vremenoslovci iz ARSA so sporočili, da je bil mesec februar 5,5 stopinj toplejši od dolgoletnega povprečja. V zadnjih tednih je bilo tudi precej padavin in megle. Vzponi sedajle so verjetno bolj podobni plezanju v škotskem višavju kot v Alpah… medtem ko se mi srce para ob spominu na lanskoletni aprilski -10 v Julijcih, se tolažim, da nam je letos dodatno zagodel El niño. Morda pa kljub razmeram v naših hribih ravno zdajle kdo pleza! Ljudje uživamo, ko lahko drugim pokažemo, da so se o nas zmotili. Alpinist je dodatno soočen še s tem, da najprej sebe prepriča, da lahko nekaj prepleza! Lepo bi bilo jutri odpreti e-poštni nabiralnik in biti presenečen… Lahko pa za motivacijo v pričakovanju skalne sezone pregledamo letošnje super vzpone iz Chaltena!

Luka Lindič in Luka Krajnc sta preplezala novo smer v južni steni Aguja Poincenot, ki je nastajala tekom treh obiskov. Celotno poročilo s fascinantnimi slikami iz stene Slike kažejo odlične poči in zagonetno “prečko” - 4 raztežaje vmes, ki so povezali en in drugi sistem poči, in zahtevali celo malho trikov plezalne tehnike - vključno z metanjem lasa na oddaljeni skalni rogelj.

Veliko Slovencev je pustilo svoj odtis v stenah nad Chaltenom, tako velikega, kot ga je naveza dveh Lukatov (the Lukas, kot sta znana v Chaltenu), pa le redki. V zadnjih letih sta bila kar stalnica tam doli. Izbirata ambiciozne projekte, v njih vložita veliko dela in jih potem, v dobrem slogu, tudi zaključita. “Pot” je polna simbolike - stvari sta predana z dušo in srcem. Kapo dol. Pred 10 leti sta Krajnc in Tadej Krišelj splezala novo smer v vzhodni steni Fitz Roya - ob prvem obisku gorovja, direkt iz aviona. Ker sta, relativna “neznanca” v svetu alpinističnih velikanov, izmaknila pred nosom ležečo vrhunsko linijo, sta jo malo samoironično in malo zbadljivo poimenovala “The real Kekec” - po vrhunskem bigdickenergy komadu AliEna. Pot je hudičevo bolj resna - že v dostopnem žlebu bi se lahko slabo končalo, pa je Lindiča in prijatelja rešilo naključje.

Ne pozabimo, da so podori v zadnjih letih postali res velika nevarnost - v Alpah, še bolj pa ravno v gorah nad Chaltenom. Toplo poletje in vremensko okno, ki prinese sonce, talita sicer skupaj sprijete bloke na sedlih in v žlebovih. Letos, na srečo, vsaj meni ni znano, da bi v Chaltenu prišlo do kakšne nesreče, za razliko od grozljive prejšnje sezone.

V chaltenskih gorah sem opazil še en odličen vzpon. Francozinje Maud Vanpoule, Lise Billon in Fanny Schmutz so opravile prvi ženski vzpon po jugovzhodnem razu Cerro Torreja. Gre za kos skale mitološkega statusa, čigar zgodovina ima dolgo, dolgo brado, vse od domnevnega prvega vzpona na sam vrh v letu 1959 oz., popravljeno, 1974. Kontroverzija prvega vzpona Cerro Torreja je več kot zgodba vzpona na goro - je odraz človeškega sveta v malem, polna karizmatičnih akterjev, častihlepnosti, spletk in laži - vsega lepega in grdega v plezanju. Za tiste, ki je ne poznajo, je bila dobro popisana na več mestih - priporočam knjigo plezalca Kellya Cordesa The Tower.

Dosedaj smo v Novicah spregledali še nekoga, ki niza vrhunske skalne vzpone: eden od dobitnikov priznanja Komisije za alpinizem lani je bil Jernej Kruder, z omembo vzponov Panarome in Španske smeri v severni steni Velike Cine v Dolomitih, 1. ponovitvijo Navidezne preobrazbe Luka Lindiča in Ines Papert v obrazu Ajdovske deklice, Korenine v Triglavu… Zdi se mi, da se pri Jerneju že par let dogaja fenomen Martine Čufar: čisti skalni plezalec iz tekmovalnega zaledja je svojo izbrušeno tehniko in surovo moč prenesel v težke gibe prosto-plezalnih smeri v velikih stenah - in ob tem v eni sezoni splezal življenjski tick-list marsikoga. Krudija sem povprašal o planih, če ga bomo še kaj videli letos v AN. Bil je ravno v fazi sanjarjenja o plezanju težkih pok, saj je ravno nazaj iz izleta na dve zanimivi področji, ki ponujata odlično plezanje granitnih poči - La Pedriza zraven Madrida, ki je sicer bolj znana po psihotičnih granitnih platah in Val Bavona v Ticinu, švicarska alpska dolina, ki je izjemno bogata z visoko kvalitetnim granitnim plezanjem. Tam je hitro ponovil novo težko poko Butterfly circus (8b), ki je nastala pred kratkim izpod rok veteranov Didiera Berthoda in Freda Moixa. Mimogrede, Didier Berhod je izjemno zanimiv lik, pionir težkih poči, ki je svojemu templju Petit Clocher du Portalet posvetil kar popoln spletni vodnik

JK: Je, toliko kot so ji dali. Imel sem srečo, da sem lahko težek del thin handsov dobro laybackal. Uspelo mi je v dveh dneh, in bil sem res vesel.

AN: Kdaj te bomo (spet videli) v kakšnem težkem granitnem big-wallu? Boš šel probat Riders on the storm?

JK: Seveda, to bi bilo super, čeprav ne ciljam direktno na to… Plezanje težkih poči me zelo privlači, odpira se mi nov stil. V športnih smereh in balvanih sem na platoju - zelo težko je dalje dvigniti nivo, to zahteva res veliko vloženega treninga. Zato me zdaj zanima ponoviti nekaj izmed najtežjih pok - želim zaključiti Greenspit, v La Pedrizi imam en težek projekt v enem 9a cracku, zanimajo me smeri Wideboyzov na Norveškem, v Cadarese si malo “šparam” The Doors. Rad bi dosegel nivo, kot ga je imel recimo David Lama, ko je na pogled splezal Super Cirril v Val Bavoni. Manjka mi še malo “finih nastavitev” v glavi.

AN: Kaj pa velike stene?

JK: Ja, grem poleti plezat stene na Grenlandijo s švicarskim kolegom!

AN: Aha, kaj pa tekme športnega plezanja?

JK: Nekaj jih še imam na programu, in letos še želim nastopati, ker v tem res uživam.