Alpinistične novice 18.6.2024

Sam sem bil v isti steni z Nejcem Breščakom s podobnim namenom v smeri Z ognjem in mečem (VIII-, 250 m). Navzgor sva plezala po Kuštrasti (V+, 250 m), ki je bila v najtežjem kaminu, tik pod robom, še nesramno mokra. Nekaj blodnje po morju ruševja, da sva dosegla sidrišča in se spustila po njej. Na poti sva zamenjala in tudi dodala nekaj svedrovcev. Predvsem v zloglasni zadnji raztežaj (VII+). Ob prvem vzponu (z Domnom Komacem), leta 1998 sva imela dober dan in raztežaj preplezala z dvema zavrtanima svedrovcema. Smer je bila v letih zatem nekajkrat ponovljena, v zadnjih 20 letih pa verjetno nikoli (sta pa bili v obeh svedrovcih stari vponki).  Na portalu Slovenske stene je napisano: »resna smer s slabšimi možnostmi varovanja«. Kdo se dandanes še loti takšne smeri? Tako sva v ta raztežaj dodala še štiri svedrovce in je sedaj lepo varovan. Preopremila sva vsa sidrišča za spust in dodala še nekaj opreme. Na žalost sem v bežanju pred dežjem in ob veliki časovni distanci od prvega vzpona, v spustu zgrešil potek plezanja 4.in 5. raztežaja kjer sem imel prav tako namen dodati kak svedrovec. Tako bo za prenovo kakršno sem želel, potreben še en obisk. Je pa smer že zdaj neprimerno bolje opremeljena.

Velja opozoriti, da gre pri obeh omenjenih smereh za lepe cilje v čarobnem okolju, vseeno pa zahtevajo obvaldovanje dotičnih težav.

Nanda Devi East

Mark Prezelj se vrača iz Indije. Tja je odšel skupaj Francozom Manujem Pelissier in Gruzijcem Archijem Badriashvili- Njihov glavni cilje je bila gora Nanda Devi Est imenovana tudi Sunanda Devi (7434 m). Ker je Mark človek, ki najprej skoči in potem reče hop, novic iz njihove odprave praktično ni bilo. Na spletu sem uspel najti le poročilo, ki ga je na Explorers web poslal Archi.

Nanda Devi (foto Wikipedia)

Iz New Delhija so odšli 15.maja in po osmih dneh dosegli bazni tabor na višini 4300 m. Takoj so začeli s procesom aklimatizacije na okoliških gorah. 31. maja so tako opravili prvi vzpon na neimenovano goro, visoko 6344 m. Nanjo so preplezali po zahtevni smeri, ki so jo ocenili ED. Na vrhu so preživeli noč in naslednji dan sestopili po drugi smeri nazaj v bazni tabor. Toliko Archi.

Nadaljevanje sem izvedel od Markove žene. Dejala je, da se na dan pisanja AN odprava že vrača domov. Temperature so bile mnogo previsoke za varen vzpon (izoterma na okoli 6000 metrih) zato so se glavnemu cilju odpovedali. Mark bo sigurno pripravil podrobno poročilo, ki bo, kot vedno, zanimivo branje. Verjamem, je tako močna ekipa naredila prav vse kar je bilo v danih razmerah mogoče.

Dolomiti

Novic je malo. Zato moram spet malo poflikati z lastnimi peripetijami. Dvakrat sem bil v Dolomitih. V prvem tednu junija sem plezal v skupini Pale in sicer smer Raz tančic (V+/IV, 450 m) v Cimi della Madonna. Le ta je, sploh za starejše alpiniste, več kot alpinistična smer, je sinonim za lepo plezanje. Alpinist, pisec in estet Tine Mihelič je posebno rad najlepše smeri primerjal z njo. Bojda je število ponovitev preseglo 5000. Smer je bila suha, sestop pa je imel po grapah še veliko snega in je bil zato zaguljen. Manjši cepin je bil zelo dobrodošel, če ne nujen. Kočo Velo della Madonna bodo ta vikend odprli.

Se mi je pa med plezanjem po glavi motala neskončna alpinistična debata o vrtanju in ne vrtanju. Morda največkrat plezana dolomitska smer ne premore niti enega samega svedrovca. Tudi na stojiščih plezalce razveseljujejo le klini, ki sta jih verjetno zabila že Langes in Merlet leta 1920. Zakaj torej tu Italijani (katerih tanki imajo tri prestave za nazaj in zgolj eno naprej) niso poskrbeli za vse tiste plezalce, ki imajo premalo znanja in izkušenj  a bi vseno radi preplezali znamenito lepotico?

Micheluzzi v Piz Ciavazze

Ta teden sem bil v skupini Sella in plezal še dve iz Miheličevega nabora najlepših. Dosedaj so mi njegovi vodniki za Dolomite, čeprav iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, služili bolje kot sodobni. Predvsem zaradi duše, ki jo je vedno dal sicer pogosto suhoparnim opisom smeri. Sva plezala Kasnapoff (V+, 300 m), ki ustreza Miheličevevi oznaki Raz tančic Selle. Druga malo manj. Micheluzzi-ja (VI, 350 m) v Piz Ciavazes sem nazadnje plezal pred več kot 30 leti, torej isto kot, da je ne bi, prav ničesar se nisem spomnil. Tokrat me je pretental sočen opis v vodniku. »Kar je Čop v Vratih, je Micheluzzi v Selli, najslavnejša smer v skupini in ena najboljših v Dolomitih«. Prvič sem se znašel v smeri, ki jo je očitno povozil čas. »Imenitna 90 metrska prečnica« je za povprečnega milenijskega plezalca, milo rečeno, neprijetna. To je kazala tudi zelo zanemarjena inštalacija v smeri in hkrati soliden promet v vseh novodobnih (beri: navrtanih) smereh levo in desno od naju.

Sicer se sneg zadržuje zgolj še v severnih grapah ter visokih vrhovih (3000 m+). Stene se bodo v prihajajočem obdobju lepega vremena dobro posušile.

Hiter pregled domačih alpinističnih spletišč ni našel veliko novic. To daje upanje, da se o plezanju še vedno govori tudi v živo, za šankom ali pač v društvenih prostorih. Plezalo se je v JV steni Planjave, Skuti ter v Slovenski in Nemški smeri v Triglavu. Za slednji so potrebne dereze in cepin. Seveda niso samevala tudi vsa glasbila v Nad šitom glavi.

V kratkem kaže na občuten dvig temperatur. Verjetno bo to pobralo dovolj snega po severnih stenah, da se bo letna alpinistična sezona začela tako kot treba.Oglasite se, če boste kaj preplezali v gorah.

Tabor v Dolomitih

Srečno!