Alpinistične novice 27.08.2024

Janko Oprešnik Zumba je alpinist z zelo dolgim stažem. Znan je bil po velikem številu novih smeri. Za nekaj let se je nato potuhnil sedaj pa doživlja novo pomlad. Plezanje novih smeri ga raduje bolj kot ponavljanje in tokrat si je zamislil linijo v Triglavski steni. Seveda, nov vodnik izdatno olajšuje iskanje praznih območij. Za razliko od kake druge pomembne stene naših gora, kjer bodo naslednje generacije lahko ponovno plezale marsikatero prvenstveno ob izgubi še tistih nekaj bornih informacij, ki so na voljo. V nebo vpijoč primer sta severni steni Šit in Travnika, dve izmed najbolj strmih sten naših gora pa Krnica prav tako.

Skratka, v soboto 10.8. sta z Žanom Keršičem (oba AK Impol Slovenska bistrica ) vstopila po Slovenski smeri do grabna kjer začne smer Durak. Raztežaj sta plezala po njem in nato zavila po svoje. Najboljši pokazatelj poteka je seveda njun vris v spodnji sliki. Pravita, da je skala z višino vse boljša in najlepši raztežaj je prav zadnji.

Dan je bil zelo lep a že moteče vroč. Kljub temu sta vztrajala do vrha. Ime smeri ni bilo težko izbrati; Grilljantina (VI+, A0/IV-V, 800 m). Plezala sta 12 ur.

Iz ferajnov
Malo sem pregledal splet in našel nekaj ne povsem običajnih vzponov, za današnji čas seveda. AO Kranj je zabeležil vzpon v Desni zajedi Rakove Špice (V+, 500 m). Matic in Hana sta zelo hvalila težje raztežaje, prav tako pa ju tudi vršni šoder ni vznejevoljil. Pred tem so plezali še Ang Phuja v Debeli peči ter v skupini Pala kjer so opravili z nekaj klasikami, vključno z Detassisom v Cimi dela Rifugio in Razom tančic (V+, 450 m) v Cimi de la Madonna. Veliko jih je bilo tudi v stenah nad Češko kočo, predvsem v Tomaževem stebru. Gašper Valjavec in Miha Zupin sta prav tako plezala nad Krnico in sicer Steber Rogljice (V/IV+, 500 m). Prostor v Bivaku 1 sta si delila še z dvema članoma AO Želežničar, ki sta naslednji dan plezala Skalaški steber v Škrlatici. Nekaj članov AK Impol (Ursula, Žan in Gorazd) je uživalo nad prijazno kočo Pellarini. Preplezali so znano lepotico, smer Deye- Peters (VII/V, 500 m) ter še eno od navrtanih smeri nad kočo. Člani AO Domžale so plezali velike klasike; Bavarsko, Hudičev steber in Direktno v Špiku. Urban Bolta in Vid Felicijan sta minuli petek in nedeljo prosto opravila z dvema legendarnima, s številnimi epi krašenima smerema,  Čopov steber (VI+) v Steni in Direktno (VI) v Štajerski Rinki.

Gašper Ravnjak, Maja Leben in Danijel Ivančič (vsi ČAO) so plezali v Vežici smer GG (V+, 390 m) in Tržaško smer v Steni (V/IV+, 450 m).
Jan Slapšak in Jakob Skvarča (oba AAO) sta plezala smer Svoboda (VII+, 250 m) v predostenju Križevnika. Kot večina sta tudi onadva pohvalila strmo smer.  Vzponov je verjetno še več a se niso pojavili niti na spletu, niti v našem nabiralniku.

Južno ostenje Mont Blanca
Utečeni navezi Luka Stražar (AAO) in Nejc Marčič je o alpinizmu jasno bolj ali manj vse. In ob vsem tem znanju se pogosto vračata v pogorje Mont Blanca. Verjetno zato, ker se tam nahaja največja koncentracija najboljših smeri na svetu. Te so povrhu vsega še sorazmerno udobno dostopne (v primerjavi s podobnimi smermi drugje po svetu). Obsežen anticiklon, ki je prihajal nad Alpe je bil zelo očiten. Izborila sta si nekaj dni stran od predragih družin in dela ter se odpeljala novi dogodivščini naproti. Tokrat v južnem ostenju Mont Blanca kjer se v nebo poganjajo oranžni stebri Freney in Brouillard. V slednjih sta vzela na piko smer Gabarrou- Long. Ime prvih plezalcev, legend (sploh prvi, ker Long se je ponesrečil leta 1992) težkega plezanja nad Chamonixom, daje zagotovilo, da gre za smer najvišje kvalitete. Najtežji, nekdaj tehnični raztežaj z oceno A2, ima oceno 7b, ostalo pa seže do 6c. Do Brouilardskega grebena nanese za 700 višinskih metrov vzpona, kar nekaj jih ostane še po grebenu do vrha Mont Blanca. Na poti navzdol sta prespala na koči Gouter in naslednji dan sestopila v Chamonix. Od tam z dvignjenim palcem nazaj do avtomobila v italijanski Val Veny.

Rdeči steber Broulliard

Luka in Nejc nista bila prva obiskovalca te smeri med slovenskimi alpinisti. Leta 1989 jo je med pripravami za vzpon v severni steni Jannuja, prvi ponovil Tomo Česen, pozimi, sam. Razmere v Alpah so še vedno idealne za plezanje velikih smeri na najvišje alpske vrhove.
Sem medtem zasledil prvi bosanski vzpon v Walkerjevem stebru Grandess jorasses po zadnji vojni. Mlada Admir Andelić in pripravnica Neja Kadrić sta znamenito smer (ED-, VI, A0, 1200 m) preplezala z dvema bivakoma. Razmere za plezanje te smeri so letos ob velikem številu lepih dni, naravnost idealne. Večina smeri gre v plezalnikih, nekaj ledu se najde le na t.i. trikotnem snežišču in Rdečem kaminu. Zanimivo, da se ob dejstvu, da to poletje (kot rečeno) ob odličnih pogojih preko celen sezone, ni bilo v bližino Jorasses nobenega slovenskega alpinista (vsaj ne vem zanj). Ne morem, da se ne bi spraševal ali je za slovenske alpiniste npr. Walkerjev steber prelahek ali pretežak? Verjetno oboje. Tistim nekaj ta dobrih, ki ga še niso preplezali je prelahek, za večino pa pretežak (ne tehnično, predvsem mentalno). Ali samo ni dovolj kul? Je to zgolj posledica bejbisitinga s številnimi plezalnimi tabori zaradi katerih mladinci niso več sposobni se v paru  vsesti v avto in odpeljati v Alpe po kako veliko (v svojem merilu) smer, čeprav zgolj za podaljšan vikend? Simpl, kot Luka in Nejc...  Ja, saj vem in smo že obdelovali pred meseci, v slovenskem alpinizmu so sedaj »drugi časi«, ki jih tastari pač ne štekamo. Seveda bi sedaj, ko sem že začel, bil lahko še precej bolj ironičen na to temo a to spletišče ima veliko tehnično napako; ne omogoča replik, obrambe "napadene" populacije. Zato moram s tem zgolj v miru končati.

Ajd, srečno!