Alpinistične novice 01.04.2025

Nad Chamonixom se smeri delijo na resne in malo manj resne. Poleti bi lahko dodali še rubriko »neresne« oz. uživaške, kamor spadajo smeri na hidrografski desni strani doline (Aiguille Rouges) in kjer plezalec zelo težko doživi stresen dan. Če gledamo zimske, torej ledno kombinirane smeri, se možnost za stres povečuje v daljših smereh Šamoniških igel ter satelitih Mt Blanc du Tacula. Ledne in kombinirane smeri so lahko tam tehnično zelo zahtevne, a se v večini lednih smeri lahko kadarkoli spustimo ob vrvi in odsmučamo v dolino, medium stres torej. Stvari postanejo najbolj spicy v resni kategoriji smeri, ki so marsikdaj tehnično lažje, a dolge, brez udobne možnosti pobega, dolg dostop in kompliciran sestop... Današnjemu alpinistu tehnične težave ne predstavljajo glavne prepreke. Saj je na njemu več mišic kot na nekdanjem plezalcu. Obratno je s prefrontalnim korteksom, amigdalo in hipotalamusom, ki imajo nižje kriterije za alarm kot nekoč. Zato je tovrstnih vzponov manj in bi morali biti več vredni. Žal temu ni čisto tako in zato jaz vedno znova težim na to temo in poizkušam dati večjo vrednost vzponom z večjim komitmentom. Prej omenjenih organov, ki skrbijo za reguliranje nemira ali strahu (ki je v največjih stenah velikokrat in pri večini prisoten), se pač ne da natrenirati v Miški ali PCL-ju. Edini recept je večja frekvenca obiskov podobnih smeri.

Ker nimam aktualne slike Grandess Jorasses, sem pobrskal med svojimi starejšimi. Britanska smer sledi srednjemu jeziku iz centralnega snežišča.

Ves ta uvod le zato, ker sta bila na taboru perspektivcev v Chamonixu, ki ga je vodil Žiga Rozman, opravljena dva taka vzpona. Britansko smer alias Colton - McIntyre (VI/6, 1200 m) v Grandess Jorasses sta preplezala Mihael Vajda in Luka Kračun z enim bivakom v steni in še enim na sestopu. V Les Droites pa so Martina Jakopič (AO Radovljica), Ana Baumgartner (AO Matica) in Matej Vrankar (AO Kamnik)  opravili z Direktnim Lagardovim ozebnikom (IV/5, 1000 m). Začeli so iz šotora pod steno in v zgodnjih jutranjih urah prišli v zimsko sobo koče Couvercle ter naslednji dan naprej v Chamonix.

Poleg tega vem, da so udeleženci tabora plezali še (udobno verzijo) Supercouloirja (III/6, 500 m), Modica Noury (III/5+, 500 m) v Taculu, Rebuffat - Terray (V/5, 550 m) v Pelerins, ter nekaj še krajših a solidno težkih smeri okoli Aig. du Midija; Academixte in M6 Solar v Pt. Lachenal ter Vent du Dragon in Profit - Perroux pod mostom na Aig. du Midi. Imen akterjev ne vem, a kot rečeno, vse bo prišlo ven s poročilom.

Tudi ta ne kaže aktualnih razmer a Lagard se vidi kot očitna leva snežna linija, levo od najvišjega stebra v steni (Tournier).

AO BC

Oglasil se je Sebastjan Domenih z obvestilom o aktivnosti, lansko jesen oživljenega AO BC. Že v začetku leta, od 5. januarja do 2. februarja, sta Matej Zorko (PAK) in Sebastjan plezala v argentinski Patagoniji. Poleg krajših športnih smeri okoli El Chaltena sta bila tudi v gorah. V zahodni steni Ag. Guilamet sta preplezala smer Comensana - Fonruge (VII/V, 500 m) ter Frader Pisafe (ali Salvatera) v El Mochu (VI+, 450 m).

Mateja Uršič, Gašper Čopi (oba Soški AO) in Sebastjan Domenih so 21. februarja plezali Varianto Jerebove v Prestreljeniku (IV/4+, 380 m)). Razmere niso bile najboljše, naleteli so na nekaj nerodnih mest s sipkim snegom. Daleč od razmer, ki so se naredile v tej steni pred nekaj leti..

Čopi in Domenih sta nadaljevala nad Chamonixom z že prej omenjeno Rebuffat Terray v Pelerins. Ista smer se včasih imenuje tudi Carington - Rouse, po legendarnih britanskih alpinistih, ki sta prva zvohala in opravila s prvim vzponom po ledeni prevleki. Ne morem si kaj, da ne bi omenil teh dveh modelov, ki sta spadala med najboljše alpinistične naveze v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Skupaj sta v pol leta trajajoči plezalski odpravi prekrižarila celotne Ande in končala z nekaj odličnimi vzponi v Patagoniji. Alan Rouse je umrl leta 1986 v znameniti odisejadi na K2. Rab Carington pa se je kasneje posvetil poslu in naredil uspešno blagovno znamko Rab.

Sebastjan je po prihodu domov šel takoj spet v domače gore in v Vrhu ovčje planje preplezal dve novi smeri. Levo smer, AFŽ, navzgor, Macesen pa navzdol. Dolgi sta 300 metrov in strmi do 75 stopinj. Prav fina bera!

Toliko tokrat. Srečno dalje!

Tomaž Jakofčič