Alpinistične novice 12.08.2025

Evo nas nazaj v poletju. Vročina na polno in ena od najboljših ohaditev je plezalni dan v kaki veliki severni steni. Saj kaj sonca morda še pokasirate, če stena ni reveč strma, v glavnem pa bo cel dan prijetno hladno.

Pustimo debato o dolini Vrat za seboj. Nekaj se vas je oglasilo in to je bil tudi namen moje laične izpostave perečega problema. Enim je všeč ureditev Logarske doline, enim Vrat in enim Tamarja. Mnogim tudi nobena. Vedno je tako. Sam sem vse skupaj zastavil zelo provokativno, z namenom. Eni so takoj skočili kritično, eni tudi pohvalili. Morda je prav zadnja, Matičeva miroljubna pripomba lepo zaokrožila temo Vrat. Saj to verjetno hočemo, žive novice. Verjamem, da vam ni ljubše zgolj AI nizanje preplezanih smeri? 

Ak Su
Iz Kirgizije se je pravkar vrnila štiričlanska odpravica. Tam so bili šestnajst dni in v tem času so poskusili dobiti čim več plezalnih dni. Najprej so se ogreli v »klasičnih«, krajših smereh nad baznim taborom, ki so razvidne iz edinega spletnega vodnika, ki kroži po spletu. Potema sta Katja Mesarič in Peter Mastnak- Sokolov ponovila znamenito Perestrojka crack (7b (ali 7a+), 800 m). .Vsi štirje (še Ana Baumgartner in Rok Janežič) so poskusili na Kotino a se je ogledani greben izkazal za precej težjega in jih prisilil v umik.
V pripravi je obširnejše poročilo.

Smer Perestrojka Crack, je svojo slavo dobila predvsem zaradi nenadkriljive linije lepih poči, ki se jih smer oprime bolj ali manj v celotni dolžini smeri. Nekoliko so pomagala tudi imena prvi prostih ponavljalcev leta 1995, Lynn Hill ter Greg Child in pa neprijetno doživetje še enih ameriških plezalnih zvezdnikov Beth Rodden in Tommya Caldwella, ki sta preživela ugrabitev in pobeg od teroristov, nekaj let zatem.

Tu in tam
Marko Volk je tokrat plezal sam. Najprej je opravil z Igličevo smer (V+, 350 m) v Mali Rinki s Frančkovo počjo nato pa še Glisto v vzhodni steni Ojstrice (V-VI, 400 m) smer je plezal že pred časom, ko sta jo s Samom Supinom podaljšala še za en raztežaj.

Eden od izpitov za gorskega vodnika se je odvijal v severni steni Rakove špice in sicer v Švicarski smeri (VII-/VI, 600 m). Plezala sta Jan Slapšak in Tadej Debevec. Zgodba nastanka smeri je res neverjetna. Kako sta v tistih železnih časih, leta 1960, v tako odročno steno zašla dva švicarska alpinista in preplezala tako lepo smer!?

Krištof Fortuna (AO Matica) in Ahac Istenič (ČAO) sta preplezala smer Don Kihot (VI, 800 m) v južni steni Marmolade. Le ta je sicer ena od najlažjih v južni steni a vsaka smer v tej legendarni steni spada med resna alpinistična dejanja, ki zahtevajo utečeno navezo. Skala v smeri je odlična in varovanje dobro.

ČAO je šel v Chamonix. Ne ena naveza ampak, za cel avtobus, kot je v navadi. Pravijo, da so veliko smeri preplezali v čuhapuha stilu, torej vlakcu navez, ki potem lepo prileze do vrha smeri. Družabno! Zelo dolg seznam smeri lahko pregledate na njihovi spletni strani.

Nad Chamonixom sva plezala tudi z Matjažem Jamnikom (AK Vertikala). V glavnem sva se zadrževala v udobnih stenah. Plezala sva Fin de Babylon (6c, 250 m) v Breventu ter Braiser Orageux (6c+, 300 m) v Aig de Belvedere. Vse na orografsko desni strani doline ob spremljavi svedrovcev. Na nasprotni strani pa Harold & Maud (6b, 250 m) v Pt Lachenalu in Laurence d'Arabie (6c, 250 m) v Blatieru (minus zadnji cug) z bolj ali manj praznimi počmi in zaresnimi ocenami. Res očiten dogovor lokalcev, da bodo Aig. Rouges namenjene plezalni rekreaciji, z lepimi smermi in blagim ocenjevanjem, ki vsakomur prinese merico dopamina. Leva stran pa ostaja ta zaresna, s tršim ocenjevanjem in večinoma tradicionalnim varovanjem. Glavni protagonist zadnjih 40 let v obeh je neumorni Švicar, Michael Piola. V Chamonixu (pa še marsikje drugje) bi moral že davno biti častni občan ob vsem kar je dobrega naredil v gorah nad mestom.

Fortuna
Opazil sem prispevek Danija Tiča o štirideseti obletnici njegovega plezanja v severni steni Eigerja. Zgodovina alpinizma mi je ljuba zato je vzpon treba omeniti. Smatram tudi, da bi moralo biti raziskovanje zgodovine alpinizma pomemben del priprave vsakega (resnejšega) alpinista. Tokratna zgodba je seveda bleščeča. Dani Tič , Marjan Frešer in Frančel knez so v teh dneh pred štirimi desetletji, v dveh dneh preplezali novo smer v levem delu stene. Smer Fortuna je dosegala sedmo (UIAA) stopnjo in je samostojna preko večjega dela stene. Na sestopu in tudi kasneje na poti domov jih je zajelo močna poslabšanje vremena. Misel, kaj bi se dogajalo, če bi jih le to zajelo v steni, je rodila ime.

V tistih letih je bilo plezanje v Eigerju nekaj k čemur je stremel vsak slovenski alpinist. Poleg velikega števila ponovitev ti. Heckmaierjeve smeri, se je zgodil tudi rekordno hiter Knezov vzpon (6h) ter prvi enodnevni vzpon (12 h) slovenske naveze (Milan Romih in Matjaž Pečovnik), oboje leta 1982. Danijev prispevek si lahko preberete tukaj. 

Jirishanca
Ko ni dovolj iz naših logov lahko pogledamo še malo naokoli. Najbolj trenutno odmeva vzpon zvezdniške naveze Dani Arnold, Alex Huber in Simon Gietl na perujski Cerro Torre, Jirshanco. Naveza je opravila odličen vzpon v alpskem slogu. V treh dneh, z dvema bivakoma so prišli skoraj do vrha. Ustavili so se na rami, ovešeni s klasičnimi andskimi opastmi. Vse OK, smer so priključili že obstoječim smerem in potemtakem je smer zaključena. V visokih gorah je sam vrh gore zelo pomemben, bolj kot v gori za domačo vasjo. Vrh je nedvoumen zaključek nekega alpinističnega vzpona. A hkrati običajno najtežji del vzpona, tik pod njim smo najbolj utrujeni, vreme se počasi zapira....

Trem alpinističnim superzvezdnikom, ki so smer zaključili na rami malo pod vrhom ni oporekati znanja in sposobnosti, težko se najde boljše. Sem pa zasledil Huberjev komentar, da se na vrh »v zadnjem času ne hodi več« ker je nevarno. Itak, da je nevarno že priti pod tako steno.  Ne bi se rabil izgovarjati, brezveze. A to, da se je, kaže na rahlo zadrego. Pozabil je tudi na leto 2023 oz. Quentina Robertsa in Alika Berg z novo smerjo v levem delu ter Vinca Andersona in Josha Whartona, ki sta prosto ponovila Italijansko smer (7c+). Vsi so prišli na vrh gore. Film o vzponu Josha in Vincea v Jirishanci si lahko pogledate tukaj:Josh Wharton je pravi antipood prej omenjenim, to bo razvidno tudi iz filma. Tih, introvertiran alpinist, izjemnih spodobnosti. Resnično »najboljši plezalec za katerega niste nikoli slišali«. Z njim sem preplezal resno smer v Patagoniji in lahko samo kimam.  Poskusila sva tudi na Cerro Torre in tam smo trčili (še Graga Lačen) prav v brata Huber (in Deana Potterja). Zgodba jih ne prikaže v tako bleščeči luči in je primernejša za drug prostor... 

Srečno!

Tomaž Jakofčič