Alpinistične novice 09.09.2025

Vidim, da moja poizvedba na temo Grandes Jorasses in podobnih sten ni uspela. Tišina! Dolina Vrata vam je (bila) precej ljubša...!? :-)

Salbit
Pred leti sem nekje zasledil članek z (prevedenim) naslovom »Deset smeri, vrednih potovanja«. Ne spomnim se vseh a med njimi je bil, proti koncu, tudi Klin v Aniča kuku, poleg Kundalune v Mellu pa Visit Obligatoire v Aig.Dibona, Le Ticket, Le Carre v Pelerins, Motorhead nad Grimslom ipd. Na prvem mestu je bil postavljen Zahodni greben Salbitchijena v švicarskem kantonu Uri.Prav to smer sta pred kratkim preplezala Benjamin Hrastnik in Rok Hočevar in potrdila sloves smeri. Kljub temu, da gre za greben, klasičnega "grebenčkanja" in pretikanja preko rogljev, praktično ni. Gre predvsem za odlično, strmo stensko plezanje v nič manj kot idealni skali. 33 raztežajev sta plezala 14,5 ur. Super!

Pri nas
Ana Baumgartner je preplezala tri izmed največjih supertruper klasičnih šesticv naših stenah; Trikot v Dolgem hrbtu (VI, 500 m), Ašenbrenerja (VI, 800 m) v Travniku in Čopov steber (VI+/V, 1000 m) v Triglavu, da bi  se odločila katera najlepša v deželi je tej. Prvo je preplezala z Urbanom Bečanom, drugo z Janom Troštom in slednjo z Janom Ruparjem in Domnom in Primožem Štular. Opisani lepotni natečaj na strani AO Matica je izvrgel nedvoumno zmagovalko. To je neprekosljivi Ašenbrener v Travniku. 

Marko Volk je bil spet aktiven v svojem koncu. V Ojstrici sta z Andrejem Grmovškom plezala smer Črna zavesa. Spomnim se, da je bila v osemdesetih letih prosta ponovitev ocenjena s VII, opravil jo je takrat odlični Polde Felicijan. Vsak nadaljnji poskus prostega plezanja se je izjalovil ali pa prinesel govorice o težavnosti te smeri. Sedaj sta Grmo in Marko povedala, da so težave nekje med VIII- in VIII. Glede na rečeno in imena akterjev, sigurno ni manj.

Črna zavesa

Tri dni pred tem je bil Marko z Andrejem Kolarjem in Majo Knez v kombinaciji Zmaj- Tempelj skrivnosti. Še malo prej pa sta s Samom Supinom preplezala novo smer v vzhodni steni. Dva najtežja raztežaja je Marko preplezal sam. potem pa sta jo skupaj dokončala. Pravita, da je smer divja, ocena VII, A2, zahtevano pa  lepo število klinov.

Alpe
AO Radovljica je imel tabor v dolini Val Ferret nad Courmayeurjem. Glede na opis na njihovi strani  so se imeli krasno. Kot se za tako močan ferajn spodobi je tudi bera opravljenih vzponov lepa. Prepričan sem, da bo mnoge naslednje leto moč najti ponovno v Zahodnih Alpah. Za tiste, ki nimate časa brati lepega spisa, naj izpostavim nekaj preplezanih smeri. Krištof in Katarina sta preplezala smeri Bonatti- Mezaud v južni steni Petites Jorasses kar je ena od zelo redkih slovenskih ponovitev strme smeri. Legendarna francosko italijanska neveza si je tam postavila enega od mnogih spomenikov na njeni alpinistični poti. Eden od vrhuncev ture je vsekakor tudi preživeta noč v slikovitem bivaku Gervasutti.

Akademci so imeli tabor v Ailfroide. Opis dogodka lahko vidite na njihovi strani. Tudi oni se niso zadrževali zgolj v udobnih smereh nad dolino temveč so se lotili tudi dolgih alpskih smeri. Kot se za pisano (v smislu znanja) druščino in legendarni akademski sloves z vso anarhijo vred, spodobi. Je četica tečajnikov doživela tudi dobro šolo. Pač ob 12.30 se v daljše smeri (sploh. če si tečajnik) ne vstopa. Me pa veseli, da se ohranja akademska tradicija. :-)

Katja in Lara sta preplezali Švicarsko smer z izstopom po O sole mio (6b, 400 m) v Grand Capucinu, čez dva dni pa še kombinacijo Bonatti Tabou (6b+, 250 m) v Chandelle du Tacul. Capucin so preplezali tudi Matej, Ota in Katarina. Veliko se jih je odpravilo do koče Dalmazzi kjer so plezali krajše, lepo opremljene smeri. Najdaljšo turo, pravo Grande Course sta opravila Luka in Krištof; znameniti Arete du Diable (D+, 5c), ki sta jo podaljšala do vrha Mont Blanca in še isti dan sestopila v Chamonix.

Opravljenih je bilo tudi nekaj smelih poskusov, v Aig Noire ter grebenu Grandes Jorasses. Vsak tak poskus v velikih stenah ali grebenih ima za akterje, kljub temu, da gre po alpinističnih kriterijih za neuspeh, veliko vrednost v smislu osebne alpinistične rasti. Mnogokrat precej večjo kot uspešnp preplezana krajša opremljena smer s precej višjo oceno v bolj "enostavnem" okolju.Naslednjič bo šlo sigurno lažje!

Andi
Plezanje v južnoameriških Andih je bila pred desetletji poletna stalnica. Vsako leto so se od tam vračale številne slovenske odprave, nemalokatera s preplezanimi novimi smermi. Vse skupaj je privedlo do devalvacije plezanja v najdaljšem gorovju na svetu. Pridružilo se je še globalno segrevanje z vsemi, alpinistom neljubimi posledicami in slovenskih vzponov v zadnjih letih tam skorajda ni bilo. Je pa zaslediti dve odpravi, ki sta tam delovali letos. Prva, Uroš Oblak in Urban Bolta sta se podala v Bolivijo. Cilj je bil Cordillera Real, gorstvo z vrhovi med 5000 m in 6500 m. V smislu dobre aklimatizacije sta opravila z lepim številmo vrhov nad 5000 metri; Pico Austrija (5230 m), Ala Derecha (5482 m),Cabeza de Condor (5648 m), Ala Izquerda (5532 m) in  Pico Eslovenia (5447 m). Preplezala sta tudi na dva šesttisočaka; Huayana Potos (6088 m) in Chachachomani (6074 m). Poskusila sta še na tamkajšnjega velikana Illiampu a morala obrniti. Njuno poročilo sem našel tule.

Druga je bila odprava AO Kranj v perujski del Andov, Corilliero Blanca. O tej si lahko preberete slikovno poročilo na strani KA. 

Srečno!
Tomaž Jakofčič