Alpinistične novice 23.06.2026

Glede na vreme bi morali že globoko zakoračiti v poletno sezono skalnega plezanja, saj se nekaj že dogaja, a kot ponavadi junija, dokaj zadržano. Vedno znova pozabljamo, da je junij kljub prisotnim zaplatam snega najbolj primeren za najdaljše in težke smeri pri nas. Stene so namreč v tem času najbolj suhe. Visoko sonce, ki preko dneva dodobra obsije tudi najbolj severne stene, lepo posuši črne, mokre lise. Kasneje v poletju se te ponavadi spet zmočijo ob pogostejših nevihtah. Dnevi so dolgi in nam ne pustijo spati, a za alpinizem je to super. Nekaj problema se pojavi v razliki med tem, kar bi hoteli plezati, in med vplezanostjo, pojmom, ki je obratno sorazmeren z nelagodjem ob slabši skali in razdaljo nad zadnjim kosom varovanja. Le-ta je in bo vedno prisotna tudi pri največjih alpinističnih psihotih. Tudi njim vsaj nekaj uvodnih, malo bolje opremljenih smeri zelo koristi. Telo in um postaneta dovolj fluidna in vrata v težke smeri odprta.

V nabiralnik je prišla novica o opravljenem vzponu v naši največji in najlepši steni. Matic Špringer je 7. junija peljal novopečena mlajša pripravnika Mihaela in Timoteja Holcmana plezat. Ne v Nad Šitom glavo ali Vršiče, temveč v Čopov steber (VI+/IV-V, 1000 m) v Steni. Preživeli so čudovit plezalni dan in hkrati zagrabili bika za roge! »Mogoče motivacija za koga, ki še čaka na razmere,« so pravilno ocenili trenutno sceno. V vpisni knjigi na Gorenjskem Turncu še ni bilo letošnjih vpisov.

Velike alpske smeri
V zadnjih tednih sta bila opravljena dva eksemplarična vzpona, ki delata alpinizem več kot šport. Morda je najbolj bistvena značilnost takšnih vzponov oddaljitev iz območja udobnega pobega ob morebitnih zapletih. Prav ta distanca in sorazmerna razvajenost sodobnega človeka sta razlog, da so tovrstne smeri vse manj obiskane.

Luka Stražar (AAO) in Rudi Nadlučnik sta si zaželela avanture v veliki alpski steni. Najprej sta se nagibala na kako veliko skalno smer, a ob nizki izotermi (-4 do -11 na 3800 m) v izbranem terminu preusmerila v kombiniran svet. Severni steber Droites je ena najmogočnejših formacij v Alpah in skupaj s samo severno steno tvori eno najpomembnejših alpinističnih »delovišč«. Smeri v severni steni so v zadnjih desetletjih bolj ali manj obsojene na izvenpoletni čas. Steber Tournier Direct (ED-, VI, 1200 m) je praktično edina smer, ki je ob večji količini skalnega plezanja primerna za zgodnje poletje. Prvih 600 metrov gre za strmo skalno plezanje do VI, naprej pa sledi smer klasičnemu stebru Tournier z bolj kombiniranim značajem. Prespala sta v koči nad Argentierskim ledenikom, plezati začela ponoči in bila po 16 urah na vrhu Les Droites (4001 m). Običajno naveze bivakirajo v tej zelo dolgi smeri. Sestopila sta do koče Couvercle in naslednji dan do Montenversa ter vlakca za Chamonix.

Druga velika smer je bila bolj skalna. Jan Slapšak in Tadej Krišelj sta odšla v področje na jugu Alp, Les Écrins. V južni steni najbolj enigmatične gore področja, La Meije (3989 m), sta preplezala znamenito Direktno smer Allain-Leninger (VI, 900 m). Iz vrha gore je potrebno plezati do konca grebena La Meije in sestopiti do koče Les Aigle. Naslednji dan sta sestopila 1500 višincev do La Grava. Sneg na lepih, a strmih pobočjih je sestop močno olajšal.

Tržiški vzponi
Urh Primožič je poslal seznam alpinistov iz Tržiča. Ponavadi je govora o težkih in/ali domiselnih alpinističnih dejanjih. Tokrat so začeli v južni steni Kogla, kjer sta Urh in Žiga Oražem (prosto) preplezala Nirvano (VIII+/IX-, 240 m), sledila sta še Eva Dana Vidmar in Blaž Karner. Smer Nirvana je nastala kot tehnična mojstrovina Tomaža Humarja in Klemna Malija (VII+, A3, 240 m). Skica je z vsemi tehničnimi ocenami izgledala precej odbijajoča. Na srečo se uporniška mladina tudi požvižga na preteče ocene. Tako sta pred tremi leti Bor Levičnik in Uroš Grilj uspela smer preplezati prosto. Po njunih takratnih besedah gre za eno najlepših smeri v Koglu.

Klemen Katelic je z nečimkom preplezal smer Broadway (VIII-/VII+, VI, 190 m). Le-ta je z podaljškom do vrha stene sedaj zelo spodobna smer.

Urh in Tadej Krišelj sta plezala tudi v Dolomitih Miotto-Bee-Gianeselli (VII-/V-VI, 500 m) v Spiz di Mezzo. Gre za malo manj znano dolomitsko skupino, sploh v primerjavi s slovitimi južnimi in zahodnimi sosedami. Blizu Spiz di Mezzo se nahaja najbolj znana gora in stena skupinice - Rocchetta Alta di Bosconero (s čudovitim Stroblovim razom).

Močna tržiška druščina (Matic Primožič, Gašper Rožič, Blaž Rožič in Klemen Premrl) je plezala v Cadaresu, a poročila nisem videl. Prepričan sem, da so se dobro napenjali.

Tržičan Jernej Rožanski je plezal z Jernejem Krudrom po granitnih stenah širom Evrope: Whale Rider v Schöllenen (7b+), Eternal Crack v Teufelstalwand (7a) ter Tris di punti neri v Val Bavoni (7c A1). Prepričan sem, da je lista še precej daljša. Če pride kaj do mene, napišem.

Tabor na Kriških podih
Gašper Pintar je vodil zanimiv alpinistični tabor na Kriških podih. Lokacija »baznega tabora« v eni naših najbolj izoliranih koč je fenomenalna, ideja z obrnjenimi dostopi pa odlična. Južna ter severovzhodna stena Planje, ki imata sicer dolga in zahtevna dostopa, postaneta takorekoč hišni steni Pogačnikovega doma.

V dveh dneh so bili opravljeni naslednji vzponi:

13. junij:
Jakob Mlakar - Gašper Pintar: J stena Planje, Kozorogova (V, 200 m) z ovinkom v Snežniško (VII-)
Jaka Pagon - Peter Mastnak Sokolov / Alain Jakopič: S stena Planje, Mansarda (VI, 500 m)
Matic Dolinšek - Jakob Blatnik: stena Razorja nad Krnico, Indijanka (VI+, 1. prosta ponovitev)
Miha Kitek - Ambrož Kregar: poskus v Lešarjevi peči, Ribina smer

14. junij:
Pagon - Pintar: S stena Planje, Divja jaga (VII-/VI, 280 m)
Mlakar - Mastnak Sokolov - Dolinšek: S stena Planje, Kmečka pamet (VII-/V-VI, 280 m)
Blatnik - Jakopič: Kriška stena, Ognjeni krst (VI, 450 m)
Kitek - Kregar: JV stena Planje, Likarjeva smer (V', 350 m)

Površen bralec bo morda razočaran nad sorazmerno nizkimi ocenami preplezanega. Gre za bistveno razliko v alpinističnih stilih. Vse preplezane smeri so bile klasičnega značaja, brez milosti. Večina zelo pičlo ali celo nič opremljene. Manj zveneče in manj primerno za socialna omrežja, a zato toliko bolj izpolnjujoča in globoka doživetja.

Nekoliko žalosti, da tako domiselni tabori, s tako lepimi cilji vseh težav in tako romantičnim prizoriščem, niso deležni (še) večjega obiska. Res pa je, da morajo udeleženci na takem taboru resnično znati zabiti klin... Tokratni udeleženci verjamem, da so skovali nove vezi, nabrali še dodatnih izkušenj in se do konca zapisali tovrstnemu alpinizmu.

Srečno!
Tomaž Jakofčič