Alpinistične novice 14.01.2025

Stric Fitz
Nejc Marčič (AO Radovljica) in Luka Stražar (AAO) sta odšla v Patagonijo. Prihod v Patagonijo zmeraj spremlja negotovost glede vremena. Najhuje kar se lahko zgodi je prihod tik po obdobju lepega vremena. Obratna situacija pomeni, da je sreča na vaši strani. Nejcu in Luki se je zgodilo slednje. Takoj po prihodu se je pokazalo dvodnevno vremensko okno za katerega se je biio vredno zganiti. Dolg pohod do sedla Superior s ciljem plezanja znamenitega Casarotovega stebra (oz stebra Goretta, imenovanega po Cassarotovi ženi) v severnem ostenju Fitz Roya (3405 m), najmogočnejše patagonske gore. V steni je bilo veliko snega od slabega vremena. Ponavadi potrebujejo stene  vseh orientacij, en dan, da se očistijo snega (le zahodne so ponavadi čiste zaradi smeri vetra). Plazenje čez spodnji del smeri ju je tako odgnalo stran. Zaradi kratkega vremenskega okna ni bilo časa za čakanje temveč le za takojšnjo akcijo. In zgodba o vrabcu in golobu je dala uspešen vzpon po Francosko Argentinski smeri na Fitz Roy . 

Smer je kombinacija smeri prvega vzpona francoske odprave (na vrhu Terray in Magnone, 1952) ter kasnejše variante argentinske odprave. Seveda, kot se za tako eminentno goro spodobi, tudi najbolj plezana smer v gori (morda si deli to oznako s Supercanaleto v zahodni steni) dosega kaliber velikih alpskih smeri ala Heckmaier ali Jorasses. Ob prostem plezanju dosegajo težave VIII- in skupaj 1100 metrov višne smeri. Se mi zdi, da je bil to Nejčev drugi vzpon na Fitz Roya, po isti smeri. Brez dvoma sta se lepo "ogrela". Držimo pesti, da dočakata še kako ugodno vremensko okno.

Matterhorn
Martin Žumer (AO Radovljica) in Aljoša Škapin (AO Celje Matica) sta preplezala Schmidovo smer v severni steni Matterhorna. Od koče Hornli do vrha sta potrebovala 12 ur. »Spodnja tretjina smeri sva imela dober sneg, nato večinoma trd led, skoraj do vrha. V raztežaju M5 je bil škripavec, 80 stopinjski slap pa idealen«, je razmere povzel Martn. Sestopila sta do Solvaya po grebenu Hornli, potem pa 500 višinskih metrov po snežiščih v vzhodni steni. Na koncu nazaj na greben. Za vse »interesente« sta povedala še trik. Na spletnih kamerah se v zgodovini lahko vidi čelke in s tem pretekle vzpone v steni.

Nasmeh pove vse!

Martn je gorski vodnik, IFMGA in na tej turi je bil v vlogi vodnika. Ali je potrebno zato Andreja križat, izobčit, mu vzpona ne »priznati«. V starejši generaciji alpinistov, sploh tistih še iz socialističnih časov, je veliko takih katerih reakcija bi znala biti kot prej omenjena. Verjamem, da je Andreju povsem vseeno kaj si drugi mislijo, te stvari govorim bolj zaradi lastne nuje, zaradi preteklih izkušenj na to temo. V kratkem bo postal alpinist, sam v enakovrednih navezah pleza spodobne smeri. Za zahtevnejše podvige nima soplezalca. Zato gre pač z gorskim vodnikom, v glavnem z Markom, sedaj tudi z Martinom, morda z Nejcem. Plezati z mojstri, kot so omenjeni, pomeni dobiti najboljšo mogočo alpinistično šolo, doživeti reality show vrhunskega alpinizma. Ta bo poleg vseh »stranskih« koristi preživetega časa s takimi modeli, močno obogatila tudi njegovo malho znanja in trikov na samostojni alpinistični poti.

Je Matterhorn najlepša gora na svetu? Vsake oči imajo svojega malarja, to je res. A pogled nanj iz centra Zermatta res težko prekaša katerikoli drug. Zaradi te impozantnosti je gora od nekdaj predmet želja alpinistov vseh kategorij. Zgodba prvega vzpona s strani Edwarda Whymperja je legendarna, prav tako vzpon bratov Schmid v severni steni. Bilo je avgusta leta 1931. Tri velike severne stene Alp so bile v tistem času redno deležne poskusov najboljših evropskih alpinistov. Brata Toni in Franz Smid sta doma, v Munchnu, obložila svoja okorna kolesa z vso potrebno opremo in krenila na 500 km dolgo pot proti Švici. Kolesa sta parkirala v Zermattu in v naslednjih dneh kot prva preplezala zahtevno steno. Kakšen spirit je to bil!?

Spiti
Vedno malo pobrskam po spletu v lovu za novicami. Tako sem na spletni strani AO Črnuče odkril članek o super raziskovalnem izletu Tadeja Bolte (AO Črnuče) in Hane Zelič (AO Kranj) v indijsko Himalajo. V (meni) neznano dolino Spiti, južno od Ladhaka, sta odšla plezat zaledenele slapove. Opravila sta z lepim številom impozantnih in tudi težavnih slapov. Najbolje, da si članek preberete na spletišču ČAO. . Super avantura!

Pri nas vem, da se pleza pod Prisojnikom in nad Jezerskim, v tujini je bolje. Sam sem letos bolj ali manj v ledu zato lahko povem, da so razmere v dolini Cogne odlične. Plezati se da večino klasičnih slapov, dober pa je tudi sloviti Repentance super. Podobno je tudi v okoli Gressoneya. Plezljivi so  lažji nad Gressoney la Trinite, dober pa tudi Ice Thriler (V+) višje gori. Slapovi v Sapadi in Dolomitih so že nekaj časa na voljo in so bili obiskani s strani slovenski alpinistov.

Toliko vem, Še vedno bom zelo vesel, če napišete kaj ste plezali ali zgolj opazili.

Srečno!