Alpinistične novice 31.12.2024

Kakšno kičasto vreme imamo! Prav nič podobno turobnim najkrajšim dnevom v letu. Snežne padavine so nas v veliki meri obšle zato pri nas ni kaj prida turne smuke. Večina smuča v Avstriji, ki je mestoma dobila veliko snega.
Najkrajši dnevi leta res niso najbolj primerni za težke alpinistične vzpone a vseeno nismo brez odličnih novic.

Badile

Seveda praktično ni novic brez običajnih treh akterjev. Nejc Marčič, Luka Stražar in Martn Žumer so se spet odpeljali na krajši izlet. Tokrat v Bregalio. V famozni Piz Badile. Goro katere stena spada v zbirko Šestih velikih severnih sten. Zraven so še Eiger, Jorasses, Matterhorn, Dru in Velika Cina. Pri nas smo od nekdaj bolj poveličevali Tri zadnje probleme Alp, v tujini pa ravno obratno, vsi so včasih zbirali Šest velikih. Kolikor vem v naši deželi še ni junaka, ki bi opravil s to zbirko pozimi (še poleti jih je verjetno le nekaj). Najbolj nepraktična v tej smeri je seveda atipična zimska severna stena Velike Cine.

Naši trije so tokrat prvi dan pristopili do koče Gianeti na južni strani vršne zgradbe Piz Badila. Naslednji dan so preko sedla Cengalo sestopili pod severno steno. Italijanska naveza jih je zavedla v napačno smer in tam so zato izgubili kar nekaj časa. Ko so se ju otresli, je steklo gladko. Spodaj so plezali po tankem ledenem traku, ki ni bil zelo strm a vrovanje je bilo zelo slabo oziroma nično. 

Po štirih raztežajih (WI 4, M4, 80 st.) so dosegli smer Diretta del Popolo, katero so imeli vseskozi v načrtu. Težave v njej so dosegle M7+/8. Vrh so dosegli že ob pol dveh popoldan in jadrno sestopili več kot 2000 vm v doloino in se še isti dan odpeljali nazaj domov. Fantje res tako dobro plezajo, da na teh njihovih hitrih izletih v različne konce Alp, procentualno preživijo precej več časa na cestah kot v stenah.

Domači hribi
Kako, da sta Nejc in Martn tako divja, kaj jima je? Poleg tega, da to rada počneta, gresta čez nekaj dni plezat v Patagonijo. In stvar sta vzela zelo resno. V severni steni Malega Koritniškega Mangrta sta preplezala Meč (poletna VI+, 800 m). Ker sta pričakovala dokaj zasneženo steno sta plezalnike pustila doma in plezala celo smer z derezami na nogah, z golimi rokami in občasno cepini. Izrazita izoterma jima je bila v veliko pomoč. Za smer sta potrebovala 16 ur, za celotno turo pa 22 ur od avta do avta. Vsakemu poznavalcu bo hitro jasno, da je bil Mangrt precej resnejša zadeva kot bolj zveneča stena Badila. 

Če prav pomnim je bilo nekaj zimskih ponovitev (ali celo samo ena, zakoncev Štemfelj) opravljenih v podobni kopni zimi 1989/90, kasneje nič. Verjetno sem to že kdaj omenil vendar je vredno to ponavljati znova in znova, tako izjemna je bila tista zima v smislu frekvence plezanja. Res pa je, da je hkrati tudi ugonobila zimsko plezanje. Opravljenih je bilo namreč tako veliko vzponov v večini velikih smeri naših sten (Dularjeva zajeda v Jalovcu (VI+, 400 m) je zabeležila več kot 20 ponovitev, najhitrejša je bila opravljena v 3 h in 22 min), da potem tako željenih prvih zimskih ponovitev praktično ni bilo več na razpolago. Od takrat dalje pri nas verjetno tudi poleti ni bilo toliko prometa po naših stenah.

Razmere so trenutno, po besedah zgornjih akterjev idealne. Močan anticiklon, bolj ali manj kopne stene ter izrazita izoterma. A kje so alpinisti? Vem le še, da sta Jurij Hladnik in Borut Demšar preplezala Trmaste kamine (V+, 250 m) v Nad šitom glavi.

Petra Klinar Stražar in Luka sta 22.decembra preplezala Desni slap pod Prisojnikom. Sveča takrat še ni bila dovolj debela zato sta jo obvozila. Zatem se je tam zvrstilo še veliko alpinistov željnih brcanja v led.

Vem, da je bila slovenska naveza pred kratkim preko Studlgrata na Velikem Kleku in razmere so tudi tam še vedno idealne. Nekaj sem zaseldil tudi slovenske aktivnosti v zimzelenih zaledenelih slapovih nad Colfoscom v Dolomitih ter Visokih Turah.

Srečno v Novo leto!
Tomaž Jakofčič