Alpinistične novice 6.5.2025

Črni panter

Prvomajski prazniki so za plezalce od nekdaj polni plezanja. Daljše, delaprosto obdobje je ustvarjeno za obisk destinacij, ki so za vikend izlete predaleč. Pakenica je ena najbolj obljudenih zadnjega pol stoletja. Z razlogom, v času, ko stene v Alpah še niso godne, je bil to odličen poligon za vplezavanje za skorajšnjo skalno sezono. To se je seveda spremenilo s prihodom vrtalnih mašin. Ne glede na to koliko športno opremljenih pakleniških smeri boste preplezali, še vedno se bodo hlače tresle v prvi neopremljeni šestici v naših gorah. A nima veze, v Pakli je vedno fajn, zato hodimo vedno znova tja. Še najmanj fajn je v bistvu za 1.maj, ko se kanjon preplavi z nepregledno množico ljudi željnih pakleniških lepot. Če se uspete zgužvati skozi kanjon boste v steni Aniča Kuka lahko užili samoto, v kolikor se niste ravno namenili v Mosoraško ali Velebitaško smer.

Sporočil na temo plezanja v Paklenici v naš nabiralnik ni, javila se je edino hrvaška legenda Boris Čujič, ki tam še vedno najde dobre cilje. Tokrat se je lotil smeri Črni panter v levem delu stene. Podatkov, da bi  smer kdorkoli ponovil ni bilo moč dobiti in se za morebitna dopolnila Čuja zelo priporoča. Smer sta prva plezala Franček Knez in Lojze Cajzek v začetku osemdesetih prejšnjega stoletja. Ocena 170 metrov visoke smeri je tipično Frančkova; IV+, A1. Nič kaj takega si morda kdo misli a te Knezove ocene so znale biti najbolj »hudobne«. Boris je z različnimi prijatelji (Goran Glumac, Šimij Jukić, Bernard Bregar in Marijan Kraljević) smer očistil zelenja in nekaj krušljivih lusk ter opravil prosti vzpon. Ocene plezanja ni podal, komentiral pa je kvaliteto plezanja in najtežji raztežaj primerjal z najlepšimi smermi v Čikoli. Ta podatek je vsekakor zgovoren in morda privabi nadaljne ponavljalce. Stare svedrovce je ekipa nadomestila z novimi in dodali so nekaj navadnih klinov. Za ostalo varovanje se lepo poskrbi z zatiči in metulji. Tako kot bi se v veliki večini ostalih smeri, če jih ne bi tako hlastajoče razvrednotili ob pakleniški renesansi pred dobrima dvema desetletjema. Pa, da ne zaidem v to že tolikokrat obujeno tarnanje, raje neham. Sploh zato, ker Branko Ivanek še vedno ni uredil možnosti komentarjev. Daj Branč, prosim, no....!

Arco
V Arcu, drugi klasični prvomajski destinaciji, so v preteklosti stvari peljali bolj premišljeno. Zelo majhen odstotek smeri v stenah nad dolino reke Sarce je povsem opremeljen s svedrovci. Veliko smeri je povsem klasičnih, le delno opremljenih s klini, največ jih premore mešanico svedrovcev in klinov. Kjer so lahko zabili so dali dober klin, ki ga po potrebi tudi kdo zamenja, v plateh pa tičijo svedrovci. Ljudje so to povsem sprejeli in smeri so množično plezane, nekatere najbolj priljubljene, do visokega sijaja (npr klasike v Colodriju). Kljub temu, da bo marsikdo rekel, da ni fore. Zakaj ne bi namesto tistega klina dali pač sveder, je dejstvo, da s tem tovrstne smeri ohranijo vsaj nekaj prvinskosti, dostojanstva, delček nekega alpinističnega duha od koder so izšle vse kasnejše različice kobacanja po skalnih in umetnih stenah. Področje Arca oziroma dolina reke Sarche je vsekakor plezalski Shangri La. Najtežje športne smeri, ki pogosto privabljajo najboljše športne plezalce sveta pa do 1500 metrov visokih alpinističnih odisejad. Vse na voljo v časih, ko so višje ležeče stene še ali že pod snegom. Področje je tako orgromno in sten tako zelo veliko, da se tudi plezalci lepo razporedijo in nikjer ni gneče. Škoda, da je praktično edini, ki izdaja vodnike za dolge smeri, Diego Fillipi, še vedno v nekem starem filmu in še vedno piše tehnične ocene (A!, A2 itd) tudi tam kjer je smer že davno prosto preplezana brez večjih težav. To sigurno deluje neprivlačno, sploh za mlajše plezalce, ki lojtrc niso videli niti na sliki.

Tekom frcanja po telefonu sem opazil, da je med prvomajskimi tam delovala močna medferajnovska naveza Jernej Škufca (ČAO), Matic Primožič in Gašper Rožič (oba AO Tržič). Lotili so se prav takih smeri kot sem jih opisal zgoraj le, da so bile še resnejše. Prva, Bumerang (VI-/IV-V, 850 m) v znamenitem Mont Brentu, je bila mestoma resna alpinistična zabava. Vsaj en sveder na varovališčih a vmes manj opreme, včasih nič. Podoben karakter je imela naslednji dan, 27.4., smer Magico Me (VIII/VII, 250 m) v sten Piccolo Dain nad Sarche. Na varovališčih svedrovci, ostalo klini. Tretji, zadnji dan je sledila najtežja smer. V Piramide Bondai so preplezali Via Degli Aspiranti (VIII+, 250 m). Štanti tudi tu opremljeni, še nekaj svedrov tu in tam, sicer pa bolj prazno. Vse pa se je dalo urediti s kompletom zatičev in frendov, kladivo nikjer ni potrebno. Prav tako v Katia Monte (VII, 250 m) v steni Colodrija. Glede na to, da je to hišna stena Arca s čudovito kratkim dostopom in udobnim sestopom, se je tja uspelo pririniti nekaj več svedrovcev a še vedno se veliko varuje s premičnimi varovali. Glede na omenjene vzpone ni dvoma, da so fantje berajt za resne poletne vragolije v gorah.

Smučanje
Smučanje se poslavlja, vsaj v naših gorah. V zahodnih Alpah bo sezona še trajala slab mesec. Prav sedaj se na veliko smuča nad Chamonixom, vsi govorijo od odličnih razmerah. Megalomanski spusti, tudi šestice, se dogajajo na dnevni bazi. Mallory v severni steni Midija ima verjetno že kuclje....

Pri nas, kot rečeno, boj konec. Opazil sem odličen spust z vrha Triglava. Drejc Kokelj je presmučal smer Veseli tobogan. Dejal je, da je bilo že na knap saj snega na nakaterih prehodih že zmanjkuje.

Toliko zaenkrat. Skalna sezona je pred vrati. Marsikatera južna stena je že godna za plezanje, tudi Vežica bo OK, ko se tole deževje umiri. Nižje stene nad Logarsko pa bodo počasi že prevroče.

Lepo plezajte!
Tomaž Jakofčič