Alpinistične novice 13. 10. 2026

David Debeljak in Luka Stražar sta plezala smer Cinca marinca v južni steni Planjave. Smer je z vrha opremil Blaž Germek leta 2002, prvi pa jo je od spodaj prosto preplezal Janez Miklavčič deset let kasneje. Potem se je zvrstilo še nekaj ponovitev. Luka in Dave sta v detajlu enega od zgornjih 7b/c  odlomila ključni oprimek. Pravita, da je bil detajl že pred tem težak okoli 7A. Oprimek se je podrobil in se ga ne da prilepit nazaj. Izpostavila sta dilemo, kaj v takem primeru narediti. "Malo poklesati ali pač počakati na Krudra, da pove, če se da preplezati?!", sta dejala.

Smer je že itak nekoliko »grešna«. V spodnjih raztežajih namreč preseka oz. povozi Spominsko smer Cirila Homarja. Eno od stojišč je prav sredi najtežjega tehničnega raztežaja te smeri. Smer Cirila Homarja verjetno ni bila nikoli v celoti ponovljena. Z Markom Prezljem sva preplezala najtežji spodnji del in pustila notri opremo. Ponovni obisk se je vedno ustavil pri besedah. Ti raztežaji bi dali zelo dobro trad plezanje, a ob sodobnih sosedah to ni več aktualno.

Verjamem, da se je Blaž takrat pogovoril z enim od avtorjev smeri, Silvom Karomglede prepletanja smeri!? Seveda je treba v bran Blažu povedati, da je s Cincomarinco opravil gigantsko delo in naredil eno od redkih tovrstnih smeri pri nas. Premore kar dvanajst raztežajev strmega, dobro opremljenega plezanja. Luka in Dave sta sicer poudarila, da so nekatera stojišča zelo nerodna, verjetno zaradi želje po umiku od Cirila Homarja ....

Nekoliko desno od te je Blaž začel opremljati še eno smer, a projekt opustil. Dokončala sta ga Andrej Grmovšek in Andrej Erceg leta 2015. Srečo na vrvici, kakor se imenuje, sta prva prosto ponovila dve leti kasneje Grmo in Žiga Oražem. Težave so ocenjene prav tako z max 7c, ob 300 metrih višine. Smer sta minuli vikend prosto ponovila Luka Stražar in Urh Primožič in jo zelo pohvalila.

Stena predstavlja v tem letnem času (in vse do snega) idealno prizorišče za kvalitetno in težko alpsko športno plezanja. Tudi dostop je, v tej maniri, prav udoben.

Tričlanska odprava v sestavi Žiga Oražem, Matej Vrankar (oba AO Kamnik) in Rudi Nadlučnik (Akademski AO) so konec septembra odpotovali v Kanado. Izkušena trojka ima za seboj že veliko dobrih vzponov. Zadnji odmeven je iz lanskega novembra, ko so preplezali Heckmaierjevo smer v severni steni Eigerja.

Njihov glavni cilj je bila severna stena Mount Robsona (3954 m), ki so jo preplezali že v prvih dneh po prihodu v Kanado. Ob stiku z grebenom Emperor so bivakirali in se  naslednji dan zaradi močnega vetra odpovedali vrhu in sestopili po grebenu Emperor. . Ponovno gre za debato o tem, kaj je uspešen vzpon in kaj ne. Malo čutim, da vsakič, ko napišem kaj na to temo, zgolj v dobri nameri, grem sploh akterjem, malo na živce. Zato naj na vrh "uradnega" poročila PZS,  zgolj opišem zgodovinska dejstva, ki so seveda zelo zgovorna. Bary Blanchard je bil eden od najpomembnejših raziskovalcev sten v kanadskem skalnatem gorovju in nesporna legenda svetovnega alpinizma. Smer je poskusil preplezati večkrat. Dvakrat je prišel celo do grebena Emperor (kot naši) z različnimi solezalci in obrnil. Končno so Blanchard, Érica Dumerac in Philippa Pellet preplezali po smeri do vrha gore v 20 urah in bivakirali prav na vrhu gore. Neugodnemu grebenu Emperor so se ognili z dolgo prečnico v zahodno steno.

Malo znano dejstvo je, da so prav do istega mesta, kjer so Blanchard & Co (in naši tokrat) dvakrat obrnili, prišli leta 2002 tudi trije kamniški alpinisti: Matej Mošnik, Jure Prezelj in Damjan Kočar, in od tam sestopili. Vzpon so imenovali Desni ozebnik. Kanadčani slovenskega dosežka in nove smeri, glede na lastne poskuse do iste točke, niso »šteli« in kot rečeno prišli še enkrat in preplezali stvar do vrha. Zadnja tretjina smeri poteka desno od grebena Emperor, po ledeni rampi v Zahodni steni. Od takrat dalje je torej slovenski Desni ozebnik prekrila Infinite Patience. 

Glede na vsa dejstva naši niso preplezali slednje, ta gre namreč do vrha po "svoje" temveč ponovili dejanje kamniške naveze iz leta 2002. 

Izbira cilja naše trojke je odlična. Za evropske alpiniste nekoliko manj trendovska. Gre namreč za goro, ki ne dosega instagramabilnih višin, je pa hkrati zelo vreden alpinističen cilj. Ko pridejo domov, bomo sigurno izvedeli več o tem in morebitnih drugih vzponih. Sedanje poročilo je bilo narejeno zgolj iz dosegljivih, skopih novic.