Alpinistične novice 03.12.2024

Go west

Turobno jesensko vreme, sploh po dolinah, kratek dan in prometne zagate na poti v obljubljeno alpinistično deželo, zahtevajo še več napora za odhod v Alpe. Prejšnji teden je Gašper pisal o seriji lepih vzponov nad Chamonixom. Tu moram omeniti napako, ki se je pojavila v tekstu. Matic in Urh Primožič sta seveda ponosna člana AO Tržič (in ne AO Radovljica kot je bilo napisano). Poleg tega sta Urh in Andrej Jež preplezala »le« Beyond Good and Evil, za Rebuffat - Terray sta pod steno prišla prepozno in sploh nista vstopila.

Tokrat sta praznino med novicami preprečila Rudi Nadlučnik in Jan Rupnik (AAO) s potovanjem na zahod. Izlet sta začela z odprto glavo, naborom dobrih ciljev v glavi in vremenskim oknom na obzorju.
Začela sta v legendarnem športnoplezalnem področju Finale Ligure, ki je v 80ih in 90ih prejšnjega stoletja v plezalnih revijah strašilo s fotografijami smeri, večino speljanih v navpičnih ploščah z zelo majhnimi oprimki. Sloves se je razblinil šele v zadnjih desetletjih, ko so plezalci ugotovili, da je precej bolj zabavno plezati po previsnih skalah toplejših barv. Jan in Rudi sta preplezala nekaj večraztežajnih smeri in 23.novembra dočakala prihod lepega vremena nad Alpe. Njun prvi cilj, namenjen aklimatizaciji, je bila gora Beca d'Epicoune (3521 m) nad dolino Valpelline. Sprva sta nameravala na vrh po severnem grebenu, ki predstavlja klasično smer na vrh. Ob dostopu do smeri sta opazila lepo ledno linijo v zahodni steni. »Kljub temu, da sva imela seboj samo dva ledna vijaka in tanko statično vrv sva poskusila in šlo je kot po maslu, led je bil srednje kakovosti (WI4), za njim pa dolgo strmo snežišče in nato prehod čez strmo flanko v levo in na vrh. Na internetu o tej liniji nisva zasledila nobenih podatkov. Za sestop sva uporabila južni greben in iz sedla odsmučala po sosednji dolini nazaj do koče. (od koče do koče 9h).«

Ker je bila gondola Skyway nad Courmayeurjem zaprta do 29.11., je bilo na hitro potrebno najti vmesni cilj. Odločila sta se za severno vesino Gran Paradisa (4061 m) in smer Bertolone (D, 60 st, 600 m). Plezala sta s smučmi in z vrha odsmučala v solidnih razmerah nazaj do koče Chabod. Od avta do avta sta potrebovala 13 ur.
Končno se je vse uredilo za odhod na Hellbroner. Od tam so sledili trije dnevi akcije. »Obetajo se nama štirje dnevi lepega vremena, o razmerah v stenah pa nimava pojma. Za prvi dan si izbereva Couloir Rébuffat v Tour Ronde.Smer nama potrdi, da so se stare razmere obdržale in da novega snega ni veliko. Detajl je bil bolj slabo zalit, ostalo pa samo pikanje.

Zvečer odsmučava pod Mont Blanc du Tacul kjer postaviva šotor. Noči so bile kar mrzle in poletni šotor nama je bil bolj malo v oporo. V »kampu« se nama ni pridružil nihče, v smereh pa tudi ni bilo gužve. Razmere pa za vriskat. Za drugo smer si izbereva Modica - Noury, ki je bila praktično v celoti zalita, le izstopni raztežaj je ponudil nekaj mixa tja do M3. Ker so razmere tako zelo dobre se za naslednji dan odločiva poskusiti v Supercouloir. Že od daleč se vidi da vstopni raztežaji niso kopni. Pričakal naju je na trenutke votel led z le nekaj skalnimi gibi. Višje sva plezala, bolje je bilo. Osrednja grapa je bila brez posebnosti. Uživaško pikanje razmeroma dobrega ledu in varovanja izključno na ledne vijake sva zaključila pod vršnim snežiščem, saj zaradi kratkega dneva za vrh ni bilo časa.« Vsi, ki smo te smeri obiskali v običajnih razmerah se le čudimo slikam ključnih raztežajev.

Jan in Rudi sta z nekaj smole, veter je pri pospravljanju odpihnil zgornjo plast šotora, zaključila plezalno odpravo na zahod. Ne vem koliko izkušenj imata oba s plezanjem v najvišjem evropskem gorstvu a kar sta storila, kaže na alpinistično zrelost in odstranjuje dvom, da bosta v prihodnosti opravila še z marsikatero zahtevno steno. Navdušuje predvsem njuna elastičnost pri izbiri ciljev ter modra postopnost.

Ker sem opazil dvom v dolgotrajnost dobrih razmer naj poizkusim razložiti razmere v alpskih (granitnih) stenah. Le te za nastanek potrebujejo slabo vreme in sorazmerno visoko izotermo. To se običajno zgodi konec poletja ali začetek jeseni. Če izoterma v slabem vremenu prehitro pade, dobrih razmer ne bo ali pa se bodo pojavile zgolj v nižje ležečih stenah. V kolikor bo slabo vreme nastopilo že sredi avgusta (ob višji izotermi) bo verjetnost za dobre razmere v višjeležečih (visokih) stenah (ala Grandess Jorasses) večja. Ko se jeseni temperatura zniža, se razmere zabetonirajo. Nekje od novembra dalje se izoterma ne bo več toliko dvignila, da bi se snežno ledna prevleka v severnih stenah stopila. Ta bo ostala tudi ob novozapadlem snegu le, da bodo v bolj položnem svetu prvi ponavljalci malo kopati oz čistiti. V strminah bo stanje le počasi stagniralo, to je destvo. Edini razlog, da se razmere slabšajo preko zime je sublimacija, ki postopno tanjša ledne trakove ter seveda promet plezalcev. Ta najbolj prizadene zveneče, tanjše linije (ala ključni raztežaji omenjenih smeri v Taculu ali znameniti jezik v tretjem raztežaju Beyond, ki bo proti pomladi že zahteval praskanje s cepini ali pač (v Beyond) nekaj tehnike). Torej strah, da razmer naenkrat »ne bo več« ni na mestu še nekaj časa. Varirala bo le količina snega okoli. Za dostope na ledenikih bo ta vsekakor koristen.

Dolomiti
Na spletu sem zasledil še nekaj lepih alpinističnih vzponov. Čeprav starejši datum, še vedno zasluži omembo. Nekateri alpinistični kolektivi še vedno močneje forsirajo alpinistični filing. S tem ne mislim samo plezanje alpinističnih smeri temveč tudi druge aspekte alpinizma. V to sodi tudi odkrivanje novih gorstev, gora, sten. Gašper Rožič in Matic Primožič nista čakala, da jih nekdo za roke odpelje v njima neznan del Dolomitov temveč sta si ob sugestiji starejših članov odseka sposodila plezalni vodnik in sama odšla v skupino Moiazza. Preplezala sta naslednje smeri: Pala delle Masenade: Colatoio Bonetti, (TD, VI-, 300 m), Scalet delle, Masenade: Settimina ( ED, VIII, 300 m) in Torre Jolanda (Super Soro (D+, V, 300m).

Naši hribi

Tudi tu se začenja. Za dobre razmere bo potrebno sicer počakati na prvi resen dump snega in običajno pozno decembersko otoplitev z visokim dežjem. Nekateri so se ob lepem vremenu vseenu podali v strmine.
Matej Balažic in Miha Vajda (APD Kozjak) sta plezala Sekločevo smer v Debeli peči. Rekla sta, da »razmer ni, je bil pa lep dan v hribih«. To pa je point, ne? Opazila sta tudi sledi v smeri Jesih- Potočnik.

Tine Cuder in Filip Princi sta preplezala Trmaste kamine v severni steni Nad šitom glavi (poleti V+, 250 m). Tine je rekel, da so razmere zanič, malo prhkega snega, zahtevno miksanje.

Nejc Marčič in Martin Žumer sta preplezala Brojanov raz v Stenarju (in verjetno še kaj...). Veronika Foška Šaina (AO Železničar) in Matej Ogorevc (AO Domžale) sta šla v kopno skalo. Nad kočo Corsi sta preplezala Spigolo Sud (V-, 140 m) v Ago di Villaco.

Toliko za tokrat!
Srečno!
Tomaž Jakofčič